Tiskane izdaje
Poplave v Indiji, lakota v Afriki, masakri na Bližnjem vzhodu, avtobusne nesreče v Južni Ameriki. In streljanja v ameriških šolah. Rutinske novice, ki postanejo zanimive šele ob zadostni količini trupel. Sliši se morbidno, toda javnost in z njo profesionalno poročanje otopi ob predvidljivih tragedijah. »Poslušajte, stvari se pač zgodijo,« je po zadnjem prelivanju krvi v Oregonu rekel Jeb Bush, menda eden od bolj normalnih kandidatov desnice.
Busheve besede so v resnici refleksen odziv republikanske stranke, ki v nekakšni povratni zanki volivce že vrsto let prepričuje, da jim želijo liberalci s strožjim nadzorom v resnici odvzeti orožje, potem pa hkrati ugotavlja, da se konservativno jedro stranke vse bolj upira kakršnimkoli orožarskim omejitvam. Pomori so nesmiselni, toda orožje je krasno, zato moramo sprejeti umore kot ceno za našo pravico, da ga lahko kupujemo in nosimo, je nekakšen neuraden moto desnice.
Zlovešča kombinacija lobistov orožarske industrije in zadrtega političnega razmišljanja se je stopila v novo religijo, njen fanatizem je zgoščen v geslo Nacionalne strelske organizacije (NRA) »dal vam bom orožje, ko mi ga boste iztrgali iz mojih mrzlih, mrtvih rok«. In zaradi katere nekatere sicer skrbne matere menijo, da ni nič narobe, če so njihovi hudo vedenjsko moteni sinovi izurjeni strelci in doma kopičijo dovolj orožja za manjši državni udar. Potem se zgodi Sandy Hook, Amerika za hip otrpne od groze dvajsetih mrtvih prvošolčkov, nato pa hiti kupovati še več orožja. Oregon je le še rutina.
Lobotomija kandidata
Norost takšnega razmišljanja uteleša ta hip drugi najbolj priljubljen predsedniški kandidat desnice, temnopolti nevrokirurg Ben Carson. »Kot zdravnik sem veliko noči vlekel krogle iz teles. Brez dvoma je takšno nesmiselno nasilje osupljivo − toda nikoli nisem videl telesa s strelnimi ranami, ki bi bilo bolj pogubno, kot pa bi bila ukinitev pravice do nošenja orožja,« je pojasnil, zakaj so mrtvi otroci sprejemljiva cena za hobi iz 19. stoletja. Na konservativni televiziji Fox News, ki jo je satirik Jon Stewart preimenoval v Gora govna, je skoraj okrcal žrtve iz Oregona, ker niso napadle strelca. Eden od njih je to storil in po čudežu preživel sedem strelnih ran.
Carson je posebna sorta, ker na videz deluje veliko bolj umirjeno in razumno od Donalda Trumpa, vedno ropotajoče mašine za žalitve, toda v resnici je veliko bolj konservativen. In veliko bolj zmešan. »Verjetnost, da bi Hitler dosegel svoje cilje bi bila veliko manjša, če bi bili ljudje oboroženi. Obstaja razlog, zakaj diktatorji (podanikom) najprej odvzamejo orožje,« ni nehal z vse bolj absurdnimi zagovori pravice do orožja, pri čemer mu pride prav tudi holokavst, najbolj sistematično pobijanje ljudi v zgodovini človeštva. Pri vsem tem je zanimivo, da je Carson včasih podpiral prepoved vojaškega orožja v civilni rabi, toda s takšnimi stališči ne moreš kandidirati na desnici. »Pri vprašanju orožja je nevrokirurg, za katerega se zdi, da je opravil lobotomijo samega sebe,« je v The Nation zapisala Joan Walsh.
Zagotovljeno razočaranje
Duševne bolezni so sicer priljubljeno izogibališče, po katerem desnica zapelje mimo razprave o orožju. »Zdi se, da je ni stvari, ki bi bolj spodbudila razpravo o duševnem zdravju, kot so množični strelski pomori,« je hitro ugotovil tudi televizijski satirik John Oliver in se nato lotil podrobne analize, v kateri je med drugim ugotovil, da velika večina duševno motenih ni nasilna. Raziskava Univerze Vanderbilt je pokazala, da so manj kot pet odstotkov od 120.000 ubojev, ki so se v ZDA zgodili z uporabo orožja med letoma 2001 in 2010, povzročili ljudje z ugotovljeno duševno motnjo.
Ti v ZDA zlahka povsem legalno pridejo do orožja, ni jim treba niti na nenadzorovane orožarske sejme, kjer se lahko oboroži vsak z dovolj denarja v žepu. Nekateri demokratski senatorji so sizifovsko znova predlagali sveženj ukrepov, ki naj bi poostril nadzor nad orožjem. Po julijski raziskavi kar 85 odstotkov Američanov podpira uvedbo obveznega preverjanja kupcev orožja, prvi korak na dolgi poti k nekoliko bolj varni družbi. Toda kongresniki bolje slišijo orožarske lobiste kot volivce. Bill Rusher, dolgoletni izdajatelj časnika National Review, je svoje mlade pisce rad opozarjal »politiki te bodo vedno razočarali«.
