Strup iz oaze

Nekaj gnilega je v samem osrčju Evropske unije, na samem vrhu evropske komisije, smo lahko porekli  ob razkritju mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ), o davčnih nebesih za korporacije v velikem vojvodstvu Luksemburg, ugledni ustanovni članici EU.

Dokumenti Luxembourg-leaksa so zanimivo branje. Na seznamu družb, ki so lahko kovale astronomske dobičke v tej davčno prijazni državici, so ne le ikone sodobnega brezobzirnega modela kapitalizma, kot so med drugimi Citigroup, Deutsche Bank ali pa Credit Suisse, pač pa tudi nekatere medijske družbe, kot denimo britanska Guardian Media Group, izdajateljica uglednih časnikov The Guardian in The Observer, ali pa ameriška McGraw-Hill Companies.     

Več kot 340 korporacij se je s pomočjo tajnih davčnih dogovorov, vsebovanih v 548 davčnih predpisih, ožigosanih in podpisanih s strani luksemburških oblasti, izognilo plačilu davkov v svojih državah. V Luksemburgu so si bogate korporacije ustvarile oazo po svoji meri, iz katere so lahko še z večjimi dobički cinično obvladovale svet.

A žgoča evropska poanta je še drugje. Prav nobenega dvoma ni, da so bili taki, za bogati Luksemburg tudi lukrativni, tajni posli mogoči le z žegnom tedanjega luksemburškega premierja in zdajšnjega šefa evropske komisije Jeana-Claudea Junckerja. Človeka torej, ki ima zdaj vsa pooblastila, da javno ožigosa in sankcionira katerekoli članico unije, ki zbere premalo davkov, da bi spravila svoj proračunski primanjkljaj pod zabičane tri odstotke BDP.

Če bi se raziskovalni kolegi le malo bolj podvizali in svoje tajne podatke bolj na glas razkrili nekaj mesecev prej, bi se JC Juncker, mož ki je brez dvoma dal politični blagoslov za take posle, še precej bolj potil na svojem predsedniškem zaslišanju pred evropskimi poslanci. Slednje zdaj - v imenu več sto milijonov poštenih evropskih davkoplačevalcev - pozivamo, da zdaj Junckerju in vsej evropski politični in finančni kleptokraciji izprašajo vest, če jo ti imajo, in poenotijo davčne predpise v vseh članicah Unije.

Moralni hazard, ki ga razkrivajo objavljeni dokumenti Luxemborg- leaksa, to zahteva od njih. Evropska komisija bi lahko oprala svoj obraz le z Junckerjevim nepreklicnim odstopom, do katerega pa zaradi višjih političnih interesov seveda niti slučajno ne bo prišlo. Mimogrede, ima naša evropska komisarka Violeta Bulc o tem kakšno stališče? 

Mnogi evropski državljani in podjetja so na lastni koži občutili vso birokratsko ihto, s katero se evropska komisija zapodi v primere, ko se ji zdi, da gre za nedovoljeno konkurenco ali državno pomoč, ki da gre v škodo drugim v Uniji. Za vsako spregledano vejico pri razlagi pravil o koriščenju evropskih sredstev sledijo težke sankcije ali celo vračila - sicer našega denarja - nazaj v evropski proračun. Če recimo Slovenija prihodnje leto primanjkljaja ne bo znižala pod zapovedane tri odstotke BDP, jo bo Junckerjeva evropska komisija kaznovala. S kakšnim moralnim kapitalom bo to storila, če pa je sam šef komisije kolaboriral z ultrabogatimi davčnimi utajevalci?

Ko je že tako najbolj bogati član Unije, Luksemburg, z nelojalno in tudi očitno zelo netransparentno davčno konkurenco posrkal korporativne davke davke in s tem,  evidentno, deprivilegiral druge članice Unije, kjer davki niso bili plačani, pa niso nič opazili in gledali stran. Ja, menda zato, ker so bili taki posli v tej državici, ki ima trikrat višji BDP na prebivalca kot Slovenija, po njeni zakonodaji povsem legalni, pa še tako zelo skriti so bili, da jih donedavna nihče ni odkril.

Ni čudno, da imajo v Luksemburgu svoj sedež mnoge, res mnoge najbolj bogate banke in korporacije - saj so davki na dobiček zgolj simbolični, pa še vse je vse lepo po predpisih, resda tajnih. Prenesite denar v Luksemburg, pa se vam ni treba bati nobenih očitkov o pranju denarja in utajah davkov. Uživajte v davčni svobodi v osrčju Unije.