Tiskane izdaje
Moj dedek, bogat trgovec, je zapustil Palestino 21. aprila 1948. Ko smo bili majhni, nam je pripovedoval o tem, kako je z balkona svojega doma dolgo opazoval morje, nato pa stopil iz hiše, zaprl vrata in obrnil ključ v ključavnici.
»Otroci, odhajamo na počitnice v Sirijo. Že čez nekaj tednov se bomo vrnili domov!« Med temi otroki, mojimi tetami in strici, je bil tudi moj oče. Oče se je dobro spominjal ključa, s katerim je naš dedek, njegov oče, zaklenil hišo.
Z vlakom so se po progi Haifa-Dar'a, ki jo je leta 1905 zgradilo Otomansko cesarstvo, odpeljali v Sirijo. S to progo je bil Damask povezan s Sredozemljem, iz pristanišča v Haifi pa je blago potovalo v Evropo.
Nekaj dni pred tem so Angleži, ki so Palestino zasedli po koncu Otomanskega cesarstva, odpluli iz pristanišča v Haifi z bogato natovorjenimi ladjami. Dedek je z balkona opazoval njihove ladje, ki so izginjale za obzorjem. Pobegnili so, potem ko so zasejali semena vojne, o katerih je bilo jasno, da bodo že v kratkem eksplodirala.
Čez mnogo let je moj dedek umrl v begunskem taborišču v Damasku. Jaz sem se tam rodil. Dedek je na zemljevidih gledal meje Izraela, te nove države, in ponavljal: »Zasedli so našo hišo, a nam ne bodo vzeli naše identitete. Mi smo Palestinci.«
Preden je umrl, je s poslednjimi močmi stopil skozi vrata barake. Z žeblja v steni je snel ključ naše hiše v Haifi, ves rjast, poklical mojega očeta in mu dejal: »Nekega dne se bomo vrnili domov. Do tistega dne skrbno varuj ta naš ključ.«
Palestinci v izgnanstvu imajo svojo tradicijo: zabijejo žebelj v steno novega prebivališča, nanj obesijo ključ svoje domače hiše in upajo, da se bodo nekega dne vrnili domov.
Ko se je v Siriji začela vojna, se je tudi mojemu očetu zdravje občutno poslabšalo. V begunsko taborišče, v katerem smo živeli, niso nič več dostavljali hrane, vode in zdravil. Oče, ki je imel težave s srcem, je umrl, tako kot so umrli številni drugi Palestinci.
Preden je za vedno odšel, mi je dejal: »Maher, vzemi ključ naše hiše.«
Čeprav sam nisem bil nikoli v Haifi, sem vedel, da govori o hiši, v kateri je bil rojen. »Ne glede na to, kje boš, se, če bo le mogoče, nekega dne vrni domov.«
Vzel sem ključ, ves rjast, in ga spravil v žep. Ko je oče umrl, sem spoznal, da je napočil čas, ko moram tudi jaz oditi. Mamo in sestre sem zbral za mizo v kuhinji.
»Očetu sem obljubil, da se bomo nekega dne vrnili v Palestino, a zdaj je pač tako, da moramo oditi nekam še bolj daleč. Ko nam bodo dovolili, se bomo vrnili tja - v Haifo.« V tišini in s solzami v očeh smo si pripravili nahrbtnike.
Pri 24 letih in po 67 letih izgnanstva sem skupaj s sestrami in mamo zapustil Sirijo. In tako smo spet postali begunci.
***
Maher je eden od številnih Palestincev, ki so bili rojeni v izgnanstvu. Čeprav mednarodno pravo določa, da imajo begunci pravico do ene od dveh trajnih rešitev - do vrnitve v domovino, če to dopuščajo tamkajšnje razmere, ali do pridobitve državljanstva v državi, v kateri živijo v izgnanstvu, imajo Palestinci že skoraj 68 let status začasnih beguncev.
Ob koncu leta 1948 je bilo v Siriji 85.000 palestinskih beguncev, pred začetkom sirske državljanske vojne jih je bilo 560.000.
Begunska taborišča, v katerih so živeli Palestinci, so z leti postala svojevrstni podaljški sirskih mest. Odkar je izbruhnila državljanska vojna, so ta taborišča pogosto prizorišča obračunov med posameznimi frakcijami, dogaja pa se celo to, da so celotna območja palestinskih begunskih taborišč v rokah Isisa. V takšnih razmerah mednarodne organizacije v taborišča ne morejo dostavljati niti najbolj nujnih življenjskih potrebščin. Številni Palestinci, predvsem starejši ljudje in otroci, so umrli zaradi podhranjenosti. Jarmuk, begunsko taborišče, v katerem je živel Maher, je bilo dolgih devet mesecev odrezano od sveta. Maher in člani njegove družine so taborišče zapustili leta 2015 in se podali na strahotno naporno potovanje, pri čemer so imeli hude težave tudi zato, ker niso imeli ne državljanstva ne potnih listov.
Statistični podatki, ki so jih menda potrdili in dopolnili po koncu vojne, za zdaj navajajo 280.000 Palestincev, ki so se tako ali drugače porazgubili po Siriji, 100.000 jih je iz Sirije prebežalo v druge države Bližnjega vzhoda ali v Evropo. Slišati je tudi, da je najmanj 2300 Palestincev utonilo, ko so se poskušali čez morje prebiti do obal Turčije in Grčije. Za tistega, ki nima potnega lista, so vse pogosteje edina možnost morje in tihotapci ljudi.
***
Foto Jure Eržen
Widad Tamimi je iz begunske družine: njen ded je leta 1938 zbežal iz Trsta, oče je leta 1967 zapustil Hebron. V brežiškem begunskem centru kot prostovoljka pomaga združevati družine, kot pisateljica pa zapisuje njihove zgodbe.
Vsa imena so izmišljena, toda njihove zgodbe imajo resnično ozadje.
Vesna Bukovec je sodobna vizualna umetnica, ki se v svojih delih kritično odziva na družbeno realnost.
Z Widad Tamimi sta se spoznali v begunskem centru in od takrat sodelujeta.
***
Zgodbe beguncev objavljamo ob ponedeljkih.
