Begunec sem: Neodločeni izid

Fant s precej zanemarjeno brado v rjavem jopiču in z nahrbtnikom na rami stoji v vrsti. Skupaj z drugimi čaka, da bo lahko opravil telefonski pogovor. V šotoru Rdečega križa sta na voljo internet in električna napeljava za vse tiste, ki bi radi vzpostavili stik s svojimi družinami. V šotoru na klopi sedi pet temnopoltih fantov z mobilci v rokah.

Fant z brado nagovori enega od njih: »Govoriš arabsko?«

»Da, še kar,« odgovori fant in še kar naprej tipka po telefonu.

»Kam kličeš?«

»Pišem sporočila,« odgovori mladenič in tipka. »Moram jim sporočiti, da sem živ.«

»In kam to sporočaš?«

Temnopolti mladenič preneha tipkati in se zazre v fanta z brado. »Sem Somalec, pišem svoji družini v Somalijo. Zakaj?«

»Radoveden sem,« odgovori fant, zapre zadrgo na svoji rjavi jakni in si začne požvižgavati.

Somalec medtem izgubi koncentracijo.

»In ti, od kod prihajaš?«

»Sirec sem.«

»Oh, Sirija. Tam je pa hudo.«

»Ja, je.«

Somalec, ki je očitno izvedel, kar je hotel, začne znova tipkati sporočila.

»Oprosti, da te znova motim, a … moram te vprašati. Zakaj si prišel sem?«

»Pobegnil sem, kaj pa ti?«

»Jaz tudi. Zaprosil bom za politični azil. Tisti, ki pobegne iz krajev, kjer divja vojna, ima do tega pravico. Ampak … ti?«

»Pobegnil sem. Tudi jaz bom zaprosil za politični azil. Tisti, ki ga preganjajo, ima do tega pravico.« Somalec bi morda lahko postal nestrpen, a se prijazno in iskreno nasmehne. Na njegovem temnem obrazu se izriše vrsta snežno belih zob.

»Gospodična tukaj zraven je malo prej vprašala svojega kolega, ali ste vi ekonomski emigranti. Ti je morda nisi slišal, meni pa ni ušlo to njeno vprašanje … Ne bi te rad užalil, a če ste ekonomski emigranti, se ti ne zdi, da imamo več pravice mi, ki smo zbežali z vojnih območij?«

Somalec vstane. Ko se povsem vzravna, je kar nekaj centimetrov višji od Sirca. »Povabil bi te na kavo, a očitno sem denarnico pozabil doma,« se smeji Somalec. »Lahko bi ti pojasnil določene stvari.«

Sirec gleda Somalca od spodaj navzgor.

»Sicer pa, saj imava dovolj časa, meja z Avstrijo bo zaprta vse do večera.«

»Dobro, začniva. Imate pri vas skrajneže?«

»Da.«

»Po ena točka za vsakega od naju. Izenačenje.«

»Se pri vas dogajajo teroristični napadi?« vpraša Sirec.

»Da, pogosto.«

»Novo izenačenje.«

»Kaj pa državljanska vojna?«

Somalec pripre oči, kot da bi se hotel posebej osredotočiti na vprašanje. Rad bi natančno odgovoril. »Tehnično imamo zdaj vlado, potem ko so nam dolga leta vladali gospodarji vojne. Dejansko pa te, takoj ko zapustiš Mogadiš, v trenutku ubijejo, če se nočeš pridružiti skupini Al Šabab. V Somaliji nima življenje nikakršne vrednosti, mimogrede te ubijejo.«

»Si študiral?«

»Da, končal sem univerzitetni študij – inženiring.«

»Imava kar nekaj skupnih točk,« pravi Somalec in se znova spusti na klop, na kateri sedijo njegovi popotni tovariši. »Tudi jaz sem študiral in govorim štiri jezike: somalsko, arabsko, angleško in italijansko. Na dan, ko so nam podeljevali diplome, je v bližini eksplodirala bomba. Številni moji kolegi so v eksploziji izgubili življenje.«

Nato pa se pripravi na novo vprašanje: »Mi smo imeli kolonizatorje – Italijane, Francoze in Angleže. Ste jih imeli tudi pri vas?«

»Seveda. Mi smo imeli Francoze!«

»In si kdaj živel pod diktaturo?« vpraša Sirec.

»Pod diktaturo sem bil rojen, nato pa sem odraščal v državljanski vojni.«

Primerjata leta starosti in tudi pri tem si vsak od njiju prisluži točko.

»Zakaj si pobegnil?«

»Prišli so v hišo in grozili moji materi in sestri. Rekli so jima, da me bodo ubili, če se bom vrnil domov. Mama je poslala bratranca, da me je poiskal, nato pa so me skrivali, vse dokler niso zbrali dovolj denarja za plačilo mafiji. Si moral tudi ti plačati, da si lahko odšel?«

Sirec odločno pokima.

»Znova po ena točka za vsakega od naju.«

»Si želiš lepšo prihodnost?« vpraša Sirec.

»Mar ti iščeš slabšo?«

»Če na to vprašanje odgovoriš z da, te policija pošlje nazaj, tako da boš vedel.«

Somalec povleče majico navzgor in pokaže hrbet. Čista in gladka, enakomerno obarvana in topla koža je prepredena z globokimi brazgotinami.

Sirec povesi pogled. Leta 2011 se je udeležil protestov na mestnem trgu. Nikoli ni nikomur povedal, kaj je doživljal v tistih treh dneh, ki jih je preživel v zaporu. A na prstih ni imel nohtov in tega ni mogel skriti pred člani svoje družine.

»Povsem izenačena sva,« zašepeta.

***

Foto Jure Eržen

Widad Tamimi je iz begunske družine: njen ded je leta 1938 zbežal iz Trsta, oče je leta 1967 zapustil Hebron. V brežiškem begunskem centru kot prostovoljka pomaga združevati družine, kot pisateljica pa zapisuje njihove zgodbe.

Vsa imena so izmišljena, toda njihove zgodbe imajo resnično ozadje.

Vesna Bukovec je sodobna vizualna umetnica, ki se v svojih delih kritično odziva na družbeno realnost.

Z Widad Tamimi sta se spoznali v begunskem centru in od takrat sodelujeta.

***
Zgodbe beguncev objavljamo ob ponedeljkih.