Tiskane izdaje
Vsaj eno dobro stvar je povzročila ta težko »nepričakovana« begunska kriza, ki je menda nadvse prizadela tudi Slovenijo. »Resni«, »vodilni«, »korporativni« ali kakorkoli že hočete poimenovati medije, ki so imeli pred pojavom spletnih prostranstev monopol nad obveščanjem javnosti, so končno naredili nekaj, kar bi morali storiti že zdavnaj. Pod spletnimi zapisi o navalu pribežnikov so ukinili komentarje, v katerih so prej v varnem objemu anonimnosti bolj ali manj pismeni razumniki kar tekmovali, kdo se bo čim bolj približal velikim mislim in načrtom razvpitega avtorja Mojega boja.
Tema tega zapisa ni, zakaj bi se vsak medij, ki bi v tej zmedi novinarstva spletne »hitre prehrane« hotel ohraniti vsaj še ščepec verodostojnosti, moral znebiti vseh nepodpisanih komentatorjev − in to pod vsemi, ne le kočljivimi temami. To je že pred več kot osmimi leti lepo utemeljil dolgoletni prvi človek radia Eho Moskve Aleksej Venediktov, ko je z radijskih spletnih strani odslovil, kakor se je sam izrazil, »fašistične smetarje«. »Nažrli smo se že tega, da za naš denar dajejo vsakovrstni drhali možnost samoizražanja. Naj jih sponzorira kdo drug,« je bil oster glavni urednik še vedno enega od najboljših ruskih medijev.
Besede slovenskih urednikov niso bile tako grobe, ko so morali pred javnostjo zagovarjati »začasno humanitarno« cenzuro pod zapisi o beguncih. Še pred leti bi tovrstni poseg v »svobodo izražanja« povzročil veliko razburjenja in ogorčenja, tokrat so se »izbrisani« komentatorji le godrnjajoče preselili na bolj svobodna spletišča in v nove družbene medije, kjer so se že brez njih razvnemale goreče razprave o begunski krizi, somišljeniki pa si medsebojno delili »zamolčane« zgodbe o takšnih ali drugačnih resničnih vzrokih in posledicah invazije »nezakonitih priseljencev«. In, kot se spodobi, psovali vse, ki ne mislijo tako kot oni.
Izgon tovrstne kulturne razprave s spletnih strani »vladajočih« medijev je njene udeležence seveda utrdila v veri, da tem čigarkoli že trobilom ne gre zaupati. A le bežen sprehod po zidovih facebooka razkrije, da so pogosto prav tisti, ki so najbolj skeptični do uradne propagande v množičnih medijih, med najbolj vnetimi delilci spletnih poročil, komentarjev in videoposnetkov, ki so lahko še tako za lase privlečeni, a so za predstavnike te »kritične javnosti« verodostojni že in največkrat zgolj zato, ker niso bili objavljeni v vodilnih medijih.
Na njihovo in našo srečo novih družbenih medijev ni tako lahko cenzurirati, zato si tam somišljeniki družno ustvarjajo svoje informativne mreže, ki potrjujejo njihov pogled na svet. Medsebojno spodbujanje vodi v skrajnosti, ki jih sproščajo tovrstni mehanizmi »interpasivnosti«, a jih ti sodobni ventilčki tudi precej varno spuščajo v spletni zrak. Čeprav se sliši sarkastično, pa so razprave na kakšnem facebooku kljub vsemu skrajno sovražnemu govoru precej bolj kulturne od tistih anonimnih komentarjev, ki so zleteli s spletnih strani »vodilnih« medijev. Bolj kulturne, bolj odgovorne in bolj transparentne. Medtem ko so spletni komentatorji svoje večne partizansko-domobranske in podobne obračune varno skrivali za bolj ali manj abotnimi psevdonimi, uporabnikov facebooka začuda ni sram, da s svojim polnim imenom delijo najbolj sovražna čustva do »drugih«.
