Tiskane izdaje
Veliki reformator Mihail Saakašvili, nekdanji gruzijski predsednik in nekdanji guverner Odese, ki je postal »nebodigatreba« tako v svoji domovini kot tudi v državi, kamor so ga povabili po zadnji majdanski »revoluciji«, je pred časom dejal, da bi dal postaviti ogromni zid, s katerim bi »začasno« razdvojil uporniški Donbas od ostale Ukrajine. Sicer je prepričan, da se bodo ta separatistična ozemlja vrnila pod okrilje osrednjih oblasti v Kijevu, a to bo po njegovem mnenju mogoče storiti šele potem, ko »bomo premagali korupcijo in se začeli hitro razvijati«. Ni natančno razložil, kako bi po tem dosegel, da bi jugovzhod države spet postal ukrajinski, a če je imel v mislih nekaj podobnega, kar je sam pred desetimi leti še kot gruzijski voditelj poskušal storiti z Južno Osetijo, potem je zgolj dokazal, da je ena od tistih »živali«, ki se jih ne da naučiti, da se gre samo enkrat na led.
Nasilje v takih primerih ne le da ne pomaga, ampak povzroči povsem nasprotne učinke, kar bodo kmalu na svoji, zlasti pa na tuji koži občutili tudi mogočni borci za špansko enotnost v Madridu, če ne bodo nehali uporabljati »slovensko strategijo« Jugoslovanske ljudske armade in brezglave zadnje jugoslovanske vlade.
A zdi se, da se v Ukrajini, ki ji zdaj prav Saakašvili napoveduje »tretjo revolucijo« v tem tisočletju, tistega rekla o oslu in ledu niso nikoli učili ne doma ne v šoli. Vrenje v Donbasu je pred tremi leti zanetil poskus, da bi tamkajšnjim prebivalcem odvzeli pravico do uporabe njihovega jezika ruščine, ki so ga takrat govorili še po vsej državi razen na njenem zahodu, v »maternem jeziku« ukrajinščini pa so se lomili celo nekateri največji ukrajinski domoljubi iz ukrajinske prestolnice. Zdaj je sicer uradna zgodba ta, da je agresijo na jugovzhodu države zagrešila sosednja Rusija. V skladu z njo so pred kratkim v ukrajinskem parlamentu sprejeli novi zakon o izobraževanju, ki bo zelo omejil uporabo ruščine v šolah. A ker zakon, ki bi bil uperjen zgolj proti enemu jeziku, ne bi bil v skladu z evropskimi stremljenji Ukrajine, so v njem udarili po vseh jezikih tamkajšnjih manjšin.
Zaradi njega je še najmanj zavrelo v Rusiji, pa čeprav je bila ta njegova glavna tarča. Tudi »bratski« Poljaki, ki še niso pozabili, kaj so jim Ukrajinci počeli med drugo svetovno vojno, so bili zadržani, saj se niso hoteli sporeči s svojimi protiruskimi zavezniki, hkrati pa je v Ukrajini le pet poljskih šol. Pač pa so se vrstili bolj ali manj burni odzivi iz drugih držav, katerih nacionalne manjšine bodo postale »kolateralna žrtev« tega protiruskega zakona. Razburili so se v Grčiji in Moldaviji, vzrojili so v Romuniji, najbolj ostri odzivi pa so prišli z Madžarske. Romunski predsednik Klaus Iohaniss je zaradi novega zakona, ki bo omejil pravice kakih 400.000 v Ukrajini živečih Romunov, odpovedal obisk v Ukrajini. Ker tam živi tudi okoli 150.000 pripadnikov madžarske manjšine, je bil odziv Budimpešte oster, a pričakovan. Madžarski zunanji minister Péter Szijjártó je izjavil, da bo »to boleče za Ukrajino«, in napovedal, da bo njegova država zablokirala vse poskuse, da bi Ukrajina napredovala v evropskem integracijskem procesu.
To niso bile zgolj grožnje. Madžarski diplomati se že trudijo, da bi na vseh področjih delovali proti sosednji državi, ki so ji doslej pomagali, potem ji je pa ta po besedah prvega človeka njihove diplomacije »zabila nož v hrbet«. Odnosi med državama so se ohladili, pred dnevi pa je Kijev uradno protestiral, ker je desničarska stranka Jobik v Budimpešti pred ukrajinskim veleposlaništvom pripravila protestni shod v podporo samoodločbe Zakarpatja. Kako zdaj izgleda v tem zahodnem delu Ukrajine, ki je decembra 1991 na referendumu z veliko večino sprejel zahtevo po avtonomiji znotraj Ukrajine, je pred kratkim dovolj sočno opisal prav Saakašvili.
»Vsak mesec grem v Zakarpatje, zato mi lahko verjamete, da tam ni bilo ukrajinske države ne leta 2014 ne zdaj,« je prejšni teden Saakašvili povedal za ukrajinsko televizijo NewsOne. »Če ti prideš na primer v Berehove [ukrajinsko ime za Beregovo oziroma Beregszász, kakor pravijo Madžari temu ukrajinskemu mestu z okoli 24.000 prebivalci na meji z Madžarsko], tam ukrajinske države sploh ne začutiš: tam so madžarske zastave, madžarsko izobraževanje in madžarska finančna pomoč zasebnim podjetnikom. A to ni vprašanje madžarske politike, temveč vprašanje odsotnosti ukrajinske politike,« je izjavil nekdanji guverner Odese.
Že pred tem je ukrajinsko javnost razburil njihov vrhovni vojaški tožilec Anatolij Matius, ki je potožil, da je kakih 150 kilometrov tamkajšnje meje z Madžarsko »sprivatiziranih« in da do nje ukrajinske obmejne patrulje sploh nimajo dostopa, ker začnejo na njih streljati zasebni varnostniki. V Zakarpatju so se takoj odzvali z izjavo, da tožilec pretirava, saj da imajo le 130 kilometrov meje z Madžarsko. Ta je res sprivatizirana, je povedal predstavnik tamkajšnjih oblasti Jaroslav Galas, a takšne so po njegovih besedah razmere tudi na mejah z Romunijo in Slovaško.
Po vsem tem ne čudi, da je pred dnevi prvi predsednik neodvisne Ukrajine Leonid Kravčuk izjavil, da takšna Ukrajina, kakor je zdaj, ne bo preživela. Po njegovih besedah se bo treba sprijazniti s tem, da bo postala bodisi federacija bodisi konfederacija. Nekdanji predsednik je dodal, da so se v državi »centrifugalne sile« pojavile že davno, zato bi morali prej razmišljati o spremembah, da bi se izognili prelivanju krvi, a nezrela politična elita v Kijevu po njegovih besedah tega ni bila sposobna.
