Tiskane izdaje
Protestniki, ki so se na osrednjem kijevskem trgu začeli zbirati potem, ko se je nekdanji ukrajinski predsednik Viktor Janukovič odpovedal zaroki z Brusljem, niso hoteli le spremembe oblasti, do katere je potem s prijateljsko pomočjo Zahoda tudi prišlo. Zavzemali so se za »evropsko revolucijo« samega skorumpiranega političnega sistema, ki je navkljub ponesrečenim poskusom sprememb, kakor je bila razvpita »oranžna revolucija« pred več kot desetimi leti, ostal nespremenjen vse od padca Sovjetske zveze in rojstva nove države. Borci z majdana so celo sprejeli zahtevo, da je treba oligarhom, ki so dejansko vedno vladali državi in imeli v žepu poslance vrhovne rade, prepovedati ukvarjanje s politično dejavnostjo.
Ni jim uspelo. Ultimativni posmeh njihovemu boju proti oligarhom in njihovemu obvladovanju družbeno-političnega delovanja države je bila ta, da so za novega predsednika države izvolili »čokoladnega kralja« Petra Porošenka, ki ni le lastnik imperija sladkarij Roshen, ampak ima v rokah tudi avtomobilsko industrijo, ladjedelnico, televizijo, itd., po podatkih najbolj znanega merilca premoženja posameznikov po svetu Forbes pa je »težak« okoli 1,3 milijarde dolarjev. Sol na rano evromajdanovcev so dodali ukrepi nove osrednje oblasti v Kijevu, ki je za guvernerje regij mimo demokratično izražene volje tamkajšnjega ljudstva začela postavljati − oligarhe.
Eden od njih je Ihor Kolomojski, ki ima po zadnjih podatkih Forbesa »v žepu« okoli 1,36 milijarde dolarjev, ukrajinski tednik Korrespondent pa mu je pripisal celo 6,5 milijarde dolarjev. Tretjega najbogatejšega Ukrajinca, največjega podpornika ukrajinske judovske skupnosti in lastnika nogometnega kluba Dnipro, banke Privat, televizije, novičarske agencije, itd., itd., so postavili za guvernerja Dnipropetrovska, kjer je s svojo zasebno vojsko uspel v kali zatreti vsak poskus »proruskega« upora proti kijevskim »prevratniškim« oblastem. »Ustava ne dovoljuje dvojnega državljanstva, trojnega pa ne prepoveduje,« je nekoč utemeljeval, zakaj ima kar tri potne liste: ukrajinskega, izraelskega in ciprskega. Nekdanjega velikega privrženca »princese oranžne revolucije« Julije Timošenko, ki je ponujal denarne nagrade za vsakega zajetega upornika, porabil kakih deset milijonov dolarjev samo za svoj prostovoljski bataljon Dnipro, izdatno pa financiral tudi nekdaj paramilitaristične bataljone Aidar, Azov, Dnepr 1, Dnepr 2 in Donbas, je v. d. predsednika države Oleksandr Turčinov za guvernerja imenoval na začetku lanskega marca, Dnipropetrovsku pa je vladal do torka zvečer, ko je Porošenko »ugodil njegovi prošnji za odstop«.
Do manjših trenj med oligarhoma je prihajalo že prej, zlasti po tem, ko je Kolomojski izjavil, da bi moral Kijev priznati, če že ne legitimnost, pa vsaj obstoj uporniških voditeljev, če res hoče zaustaviti oborožene spopade na jugovzhodu države. Prava vojna med predsednikom in guvernerjem pa je izbruhnila konec prejšnjega tedna, ko je Kolomojski s četico svoje zasebne vojske pridrvel v Kijev in zavzel sedež družbe UkrTransNafta, ki je v večinski lasti države, a ima v njej tudi sam 42-odstotni delež. Doslej je v njej prek svojega »postavljenca« Kolomojski dejansko vladal, toda prejšnji teden so tega odstavili, ker so sprejeli zakon, po katerem ima država po novem pravico, da tudi upravlja z družbami, v katerih ima 51 odstotkov lastnine; prej je morala država imeti v rokah 60 odstotkov družbe, da jo je lahko tudi zares vodila.
Nasilni prevzemi gospodarskih družb niso redkost v Ukrajini, toda do tako ostrega spopada, ki je grozil, da se bo razvil v pravo vojno med Dnipropetrovskom in Kijevom, doslej še ni prišlo. Končal se je mirno, z umikom Kolomojskega, ki je po pritiskih zahodnih prijateljev in pogovoru s predsednikom sprejel pred javnostjo še skrito ponudbo, ki je ni mogel odbiti. Toda incident je razkril žalostno resnico, da je nova, »proevropska« Ukrajina še zelo daleč od tistega, kar bi si na Zahodu zares želeli podpirati, če si ne bi v veliki protiruski vnemi zatiskali oči. To, kar se je v zadnjih dneh dogajalo v po površini največji evropski državi, nima nič skupnega s tistimi tako opevanimi skupnimi evropskimi vrednotami, ampak prej spominja na Rusijo, preden je na oblast prišel Vladimir Putin. Takrat so se v borbi oligarhov za nekdanje državno premoženje prav tako streljale in pobijale prave zasebne vojske ali sprivatizirani deli obstoječih varnostnih struktur, ki so jih nadzorovali Kolomojskemu tako po metodah kot po nacionalnosti podobni »demokratski« voditelji, kakor sta bila Vladimir Gusinski ali zdaj že pokojni Boris Berezovski. Zadnja dogajanja vzbujajo skrb, da jo je Ukrajina proti Evropi ubrala po poti Rusije Borisa Jelcina. No, razlika je vsaj v tem, da je v Rusiji takrat Kremelj zavzel pijani nesposobnež, ki se je obdal z »družino« oligarhov, dejanskih voditeljev tedanje Rusije, v Kijevu pa so na prestol posadili kar samega oligarha.
