Tiskane izdaje
Prihajajo dnevi zmage nad nacizmom, ki se jim bodo nekdanji zmagovalci in poraženci sicer globoko poklanjali, a tudi najganljivejše besede ne bodo mogle odplakniti grenkega priokusa, ki so ga sedanji opravilno nesposobni voditelji »svobodnega« sveta zakuhali z bojkotom slovesnosti v Moskvi. To ni le še ena zapravljena priložnost za diplomacijo, temveč nepremišljeno geostrateško dejanje, s katerim bodo še bolj odtujili Rusijo in jo utrdili v veri, da se mora naslednica države, ki je osvobodila Berlin, še vedno boriti tako proti porajajočemu se fašizmu kot poskusom spreminjanja zgodovine.
Za Ruse je 9. maj nedvomno največji praznik, saj se spominjajo redkih časov v svoji zgodovini, ko jih je okupator prisilil k enotnosti, njihovemu voditelju pa je zmanjkalo časa, da bi se izživljal nad lastnimi subjekti. Zaradi zmage nad nacistično Nemčijo v Rusiji še vedno slavijo tovariša Stalina, ki je njihovo državo naredil za vodilno svetovno silo, in si namerno zatiskajo oči pred njegovimi grozljivimi zločini nad lastnim ljudstvom. Tudi uradno zgodovinopisje je podajalo svojo različico tega, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno, tako da obtožbe o sovjetskem zanikanju holokavsta niso iz trte izvite. Tako kot ni bilo v Sovjetski zvezi, ki je med drugo svetovno vojno izgubila 27 milijonov ljudi, neupravičeno ogorčenje nad preveličevanjem zgolj ene same velike Žrtve nacističnega holokavsta.
Del hladne vojne, v katero so se takoj po končanem obračunu z nacizmom zapletli nekdanji zmagovalni zavezniki, je bil tudi spopad za zgodovino. To, da bi Rdeča armada v svojem zmagovitem pohodu maja 1945 tudi sama na stari celini opravila z nacisti, so bili pripravljeni priznati le redki zahodni zgodovinarji. Ti so pač slavili svoje neprekosljive zmage. Zato nič čudnega, da so bili v ZDA vedno trdno prepričani, da so lastnoročno pometli z nacističnimi silami po vsem svetu, po »svobodni« Evropi pa so bila mnenja podobna, čeprav deljena, kar pokaže tudi zadnja javnomnenjska raziskava agencije ICM Research, ki so jo za novo rusko novičarsko agencijo Sputnik opravili v Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Za 43 odstotkov prebivalcev teh treh evropskih držav so največjo vlogo v obračunu z nacizmom odigrale ZDA. Tako je prepričanih kar 61 odstotkov Francozov, a le 16 odstotkov Britancev. Za petino vseh vprašanih so bili glavni osvoboditelji Britanci, le 13 odstotkov pa jih je odgovorilo, da je zmagovito vlogo odigrala Rdeča armada. Največ tovrstnih sovjetskih privržencev je v Nemčiji, 17 odstotkov, medtem ko odločilno vlogo Sovjetske zveze zagovarja le osem odstotkov Francozov.
Če je bilo med hladno vojno na obeh straneh jasno, kako je treba misliti zgodovino, se je po padcu železne zavese zapletlo zlasti v tistih državah, ki so se izvile iz nekdanjega sovjetskega objema. Tako kot tudi v Sloveniji so se lovili že pri opredelitvi okupatorjev in osvoboditeljev, novi konflikti so čez noč spreminjali zgodovinska dejstva, ki so se morala prilagoditi novim sovragom, vzhodnoevropski voditelji pa s svojimi ustvarjalnimi prispevki še zdaj bogatijo zgodovino 20. stoletja. Arsenij Jacenjuk, ki vodi vlado v Kijevu, je pred časom spravil v zadrego nemške gostitelje, ko jim je predaval, kako so bili tako Nemci kot Ukrajinci žrtve sovjetske okupacije. Ewa Kopacz, ki vodi vlado v Varšavi, pa je razkrila, da so zloglasno nacistično taborišče smrti Auscwitz, ki leži v njeni državi, osvobodili ukrajinski vojaki. Nekdanja pediatrinja je najbrž prešpricala tisto uro sovjetske zgodovinske propagande, med katero so poskušali podjarmljenim Poljakom v glavo vcepiti dejstvo, da je Prva ukrajinska fronta, ki je vkorakala v Oświęcim, dobila ime po ozemlju, na katerem je nastala, v njej pa so se borili pripadniki vseh nekdanjih sovjetskih narodov.
Ukrajina ni le prizorišče dejanskih spopadov, postala je tudi pravo bojišče za zgodovino. Je sovjetska vojska res okupirala Ukrajino, državo, ki je znotraj Sovjetske zveze šele dejansko nastala? V tej »okupatorski« vojski se je borilo sedem milijonov Ukrajincev, medtem ko jih je bilo v vrstah njihovih zdaj tako slavljenih protipoljskih in protiruskih »domobrancev« ter sodelavcev nacističnih »osvoboditeljev« le kakih 100.000. V Ukrajini bodo letos praznovali dva dneva zmage, »evropskega« 8. maja, ko so nekaj pred polnočjo pred 70 leti v Berlinu nacistične oblasti podpisale kapitulacijo, in »sovjetskega« 9. maja, kolikor je bil zaradi časovne razlike takrat že datum v Moskvi. V oblikovanje nove ikonografije velikega praznika so se vključili tudi profesionalni ustvarjalci javnega mnenja. Tako je agencija Tabasco izdelala posebna domoljubna predpraznična videospota, v katerih poskuša združiti slavno preteklost s še slavnejšo oziroma še bolj zgodovinsko sedanjostjo. V enem dedka, ki si pripravljajoč na parado ob dnevu zmage pred ogledalom na staro sovjetsko uniformo nadeva medalje iz druge svetovne vojne, zmoti telefonski klic vnuka, ki mu čestita za dan zmage z vzhoda države, kjer se kot nabornik vojskuje proti »teroristom« in ruskim »okupatorjem«. Drugi posnetek je podoben, le da v njem »babuški«, ki je prav tako odeta v simbole zmage, za praznik po telefonu vošči vnukinja iz bolnišnice, kjer zdravi ukrajinske vojake, ki so jih ranili »Putinovi fašisti« oziroma »Putlerjevi pašisti«, kakor v Ukrajini tudi pravijo svojim uporniškim sonarodnjakom na jugovzhodu države.
»Fusion«, kakor tovrstnim ideološkim posegom pravijo v kulinariki, bi ustvarjalcem tega marketinškega poskusa uspel, če ne bi na koncu naredili usodne napake. Tako dedek kot babica se namreč na koncu pogovora z vnukoma poslovita z besedami, ki jih nikoli ne bi slišali od tistih, ki so se pred več kot 70 leti v Ukrajini borili proti nacistom. »Slava Ukrajini!« in »Herojem slava!«, kakor na koncu propagandnih posnetkov s priljubljenimi vzkliki medvojnih kolaboracionistov pozdravita starčka, je za ušesa nekdanjih borcev proti nacizmu nekaj tako »prijetnega«, kakor kak »Za dom spremni!« ali »Pomoz' bog junaci!« za jugoslovanskega partizana.
