Tiskane izdaje
V že skoraj ponarodeli monokomediji Marjana Tomšiča Bužec on bušca jst, ki jo je Saša Pavček briljantno izvedla menda že petstokrat (!), bomo odkrili tudi kaj sugestivnega za današnje čase. Recimo: Lucijo (Saša Pavček) doleti kratkotrajna sreča s prelepim, postavnim in sploh in oh grškim mornarjem; ta ji kajpak naredi otroka, potem pa seveda hitro ponikne za vse večne čase.
Tomšič je ta izjemni komad napisal že pred četrt stoletja, vendar pravi, da je že tedaj slutil marsikaj. Seveda pa ni mogel slutiti tega, da bo financminister Franc Križanič temu grškemu mornarju toliko let pozneje posodil, reci in piši, skoraj poldrugo milijardo, ki se morda nikoli ne bo vrnila, slovenska politika pa se zdaj izogiba temu, zakaj je bilo treba dati noge tako narazen. Doma se špara pri upokojencih, šolarjih, invalidih, za »ljubezen do Grčije« pa je Pahorjeva vlada pohitela k prvemu bankomatu.
Ljubezen do Grčije? Čez noč se je vse obrnilo, pri čemer je skoraj nepomembno, ali je zmagal Aleksis Cipras ali so zmagali v temo zaviti grški upniki. V nedeljo je menda slavil Cipras, ampak že danes je za vse skupaj, kot bi rekel Kučan, nov dan. Problem Grčije in njenih financ je postal kot kvadratura kroga in čista norost je, da se to da rešiti z enačbami upniško-dolžniških razmerij. Grško vprašanje je definitivno postalo politično − to bi takoj potrdila celo naša Lucija.
V redu, naj se s tem ubada tako imenovana Evropa, mi pa se sprašujemo, zakaj je našim politikom (na primer premieru Cerarju in financarju Mramorju) treba nenadoma tako silovito bevskati proti Atenam. Saj jim je naša vlada, vseeno katera, sama posodila denar, in če se zdaj dolžnik izogiba upniku, je to pravzaprav samoumeven človeški odziv na njegovo stisko. Seveda ne zagovarjamo Grkov, ki ravnajo kot tisti mornar, dejstvo pa je, da sta se Cerar in Mramor de facto pridružila finančnim trdorokcem okoli gospodinje Angelce.
To morda celo ne bi bilo nič hudega, če bi bili vselej tako pokončni, dosledni in nepopustljivi. A poglejte že kalvarijo z avstrijsko državno pogodbo, ki je očitno niti Cerarjeva vlada ne namerava notificirati, čeprav je to prvorazredno politično vprašanje; 122 pomembnih javnih osebnosti je ob 60. obletnici ADP ponovno zahtevalo notifikacijo, vendar se »uradna politika« vseskozi vede kot konj s plašnicami. Tako zdaj v Moskvi za naslednico ADP štejejo Srbijo in Črno goro, ne pa Slovenije, kar je absurd za v učbenike.
Ne bomo dolgovezili s takimi in podobnimi primeri naše pokončnosti, dovolj bo nekaj malega reči še o Palestini. Javno mnenje je, da je Palestino treba nemudoma priznati, v parlamentu pa so nekako »zadržani«. Palestinska država je za Slovenijo dejstvo, kako in kdaj jo priznati, pa je očitno že komplicirano; »sporočilo mora biti močno«; »samo slovensko priznanje bi hitro zvodenelo, zato si želimo, da bi nas več držav sprejelo to odločitev«. Tako nekako jeclja Karl Erjavec, ki se poskuša s sedanjo vlado skriti za hrbet drugih, ker očitno nimamo jajc stopiti na oder. Smešno. Žalostno.
Slovensko priznanje bi hitro zvodenelo? Kaj minister misli s tem? Saj smo navsezadnje le ljudstvo cvička in refoška.
Ko že lajamo proti Atenam − smo pozabili, kako surovo so evropske finančne in politične institucije še pred kratkim ravnale s Slovenijo? No, se je zapisalo Tomšiču v monokomediji, na koncu bomo tako ali drugače vsi ostali brez gat. Grčija, Slovenija, Evropa in še kdo.
