Tiskane izdaje
Derek Redmond na olimpijskih igrah leta 1992. Finalna tekma - teče na 400 metrov. Derek je absolutni favorit. Nima še zlate olimpijske kolajne. Tokrat jo pričakuje ... On in množica, ki spremljate tekmo.
Start. Začetek je dober, prevzema vodstvo. Po 150 metrih začuti hudo bolečino v desni nogi. V bolečinah se zvije, ustavi, pade. Zdravniki (in seveda novinarji) pritečejo do njega, da mu nudijo pomoč. Zanj je tekma končana, olimpijskega odličja ne bo videl ...
Ne pozabimo, da športniki leta in leta garajo, vse svoje življenje prilagajajo športu (prehrano, prosti čas, družino ...), zato da bi kakor Derek doživeli vrhunec na olimpijskih igrah, se tam izkazali in si z dobro uvrstitvijo poplačali ves trud preteklih let. Če nam takšna izkušnja ni znana, si ne moremo predstavljati, kakšno razočaranje in obup je Derek občutil v tistem trenutku.
Toda ... zgodi se nekaj, česar nihče ne pričakuje.
Derek odrine zdravnike in vse, ki so pritekli do njega, da bi mu nudili pomoč, vstane in dobesedno odšepa oziroma po eni nogi odskače do cilja.
Proga je, kot veste, izjemno dobro varovana z zaščitnimi ograjami, varnostniki ... Tako rekoč ni mogoče, da bi jo športni navdušenci preskočili, stekli na progo in zmotili tekmo. Praktično nemogoče. No, ne ravno. Nekomu se je uspelo prebiti mimo varnostnikov do Dereka in mu ponudil roko, da se je Derek oprl nanj. Pomagal mu je, da sta skupaj prišla do cilja.
Foto: Youtube
Bil je njegov oče.
Na cilju?
Obstajajo zanimivi podatki, ki osvetljujejo ta dogodek. Leta nazaj sem zasledila, da naj bi bilo 70 odstotkov kamer usmerjenih vanj in ne v dejanskega zmagovalca. 80 odstotkov fotografov v Dereka in ne v zmagovalca. Občinstvo, 65 tisoč ljudi, je vstalo in ploskalo njemu in ne zmagovalcu. In nazadnje: Derek je po nekaterih podatkih zaslužil približno šestkrat več od tega dogodka kot dejanski zmagovalec.
Naj vprašam - kdo je bil torej pravi zmagovalec?
Ja, res je, vsak športnik bi verjetno pripomnil - ni ga denarja in ni številk, ki bi nadomestile zlato olimpijsko medalijo. Te ni dobil, niti kasneje v katerieri ne. Ampak verjetno pa se z nečem strinjamo vsi - Derek zagotovo ni bil poraženec. In to je bistvo!
Če ne odnehaš, ne moreš biti poraženec. Lahko si drugačen zmagovalec, kot si najprej pričakoval in želel, a poraženec zagotovo ne.
Življenje nas včasih vrže na pot, kakršne nismo pričakovali. Daje nam nepričakovane preizkušnje, izzive. Na vse nimamo neposrednega vpliva. A se ne glede vse dogodke, ki nam prekrižajo pot, lahko vedno odločimo, da ne odnehamo.
Govorim iz lastne življenjske izkušnje - ni situacije, ni inštitucije, ni zakona, ni države, ni pravila in ni osebe na svetu, ki bi vas prisilila, da ostanete na tleh, če se vi odločite, da vstane in greste naprej. Je ni in je ne bo. Če se vi odločite, vas nič ne more zaustaviti. Odločitev pa morate sprejeti sami.
Ne pozabite: Če ne odnehamo, zagotovo ne bomo poraženci.
Če bi Derek odnehal, kot bi bilo seveda pričakovati, ne bi skoraj nihče vedel zanj. Ker pa je vstal in šel naprej ne glede na vse, se je zapisal v zgodovino. Zagotovo je zmagovalec. Zmagovalec brez kolajne.
In oče?
Pravijo, da se je skoraj nemogoče prebiti med varnostnike med tekmo. No, nemogoče je mogoče. Oče je rekel Dereku: »Veš, ni ti treba nadaljevati.« Derek mu je odgovoril: »Ja, moram. Bom.« In oče takoj pristavi: »Prav. Potem pa dajva skupaj.«
Večina ljudi, ki jih poznamo in so okoli nas, bi nas v takem primeru sililo, naj ostanemo na tleh, da bomo na varnem. Naj poslušamo zdravnike, bodimo na miru, Bog ne daj tako nadaljevati, da ne bo kaj narobe. Ker nam želijo dobro, vem. Ampak v večini primerov nihče dejansko ne ve, kaj je resnično dobro za nas. Le mi sami.
Okoli sebe potrebujemo ljudi, kakršen je bil Derekov oče. Ko bomo rekli, da želimo narediti nekaj nelogičnega, celo čudaškega, in se najde nekdo, ki reče: »Kako ti lahko pomagam? Storiva to skupaj.« Takšne ljudi potrebujemo ob sebi in to je prava pomoč, prava ljubezen in podpora.
Imate ob sebi takšne ljudi? Poiščite jih.
In ne pozabite: Če ne obupate, ne morete biti poraženci.
***
Petra Škarja je skodrana predavateljica s hecnim priimkom, zaljubljena v naravo in potovanja. Tudi avtorica knjig Česar nas niso naučili v šolah in Ameriški milijonarji so spregovorili. Petra je tudi soorganizatorka dogodka 500 podjetnic.
Naslednji teden bo pripravila prispevek o nenehnem prizadevanju, da bi trdo delali in bili videti marljivi, pozabimo pa na rezultate.
