Tiskane izdaje
Krizni časi so tesno povezani s pretiranim zadolževanjem, dolgovi zmeljejo tudi največje in najmočnejše. Kako so se te zgodbe odvijale v letih zadnje aktualne krize, ki nam še vedno diha za ovratnik, ni treba pogrevati. Začelo se je v Ameriki z nepremičninskimi baloni, ki so se vodili v hipotekarne katastrofe in propade globalnih bank in multinacionalk. In propade držav, mest. Spomnite se katastrofičnih prizorov iz bankrotiranega Detroita, na tisoče tavajočih psov, izpraznjenih ulic, tovarn, hiš. V spiralah dolgov se ne zvijajo le sodobni do vratu in čez zadolženi Grki, ki so verjetno v očeh običajnega opazovalca novodobni sinonim za dolžniško izgubljeno ljudstvo. Slovenija je po nekaterih analizah sodila med najbolj krizno prizadete države v Evropi; nekateri ekonomisti so škodo šteli v več kot 20 milijard evrov... Samo spomnite se vseh propadlih prezadolženih podjetij pri nas, ki jih niso mogle in potem tudi niso smele finančno podpirati zbankrotirane banke, ki smo jih državljani pospešeno dokapitalizirali. Pa vseh izgubljenih podjetij, ki so propadala predvsem zaradi tajkunskih kreditov. Pa vseh tistih izgubljenih služb, ki so jih sproducirala ta izgubljena podjetja. In vseh tistih milijard, ki jih je država v obliki raznih pomoči (kreditov) vtaknila v ta podjetja, a je bilo pogosto premalo koristi, marsikje tudi nič. Vse to (in še marsikaj drugega) je dolg, ki ga je kot težko razrešljivo zagonetko sestavljala kriza.
Seveda je o dolgovih mogoče, pravzaprav treba, razmišljati tudi širše. Denimo, ko jemljemo na kredit naravo. In ji s svojim neodgovornim ravnanjem škodimo. Sredi avgusta smo imeli dan na kredit, natančneje obeležilo se je dan ekološkega dolga. Logika je podobna kot pri drugih dolgovih ali kakor se je zapisalo v obrazložitvi Umanotere: Gre za oceno dneva v posameznem letu, ko ekosisteme in vire črpamo oziroma obremenjujemo bolj, kakor je nosilna sposobnost planeta. Ker to vodi v zmanjševanje in neravnovesje. Še leta 2000 je bil takšen neuravnovešen in ekološko uničen dan oktobra, letos je bil že avgusta. Ali bomo kmalu začeli že z novim letom kot ekološko izpraznjenim dnevom, ki se bo mimogrede spremenil v ekološko uničeno leto....?!
Zgodovina posojil sega v daljno preteklost, v čase starih Grkov in Rimljanov in kakor je videti, kreditodajalci niso bili nikoli prijazni do kreditojemalcev - ali govorimo o suženjskih posojilih ali pa o novodobnih, ki nas s svobodo, ki nam jo nudijo, prav tako zasužnjajo - kot posameznike in kot narode.
O čem govori zanimiva knjiga Proizvajanje zadolženega človeka (avtor Maurizio Lazzarato, italijanski sociolog, filozof in aktivist)? Knjigo je začel s stavkom: Razredni boj se danes tudi v Evropi, tako kot prej na drugih svetovnih območjih, razmahuje in koncentrira okrog dolga. Oblast dolga je, prosto po Lazzaratu, fina - ne uveljavlja se z represijo niti z ideologijo, dolžnika pušča "svobodnega", seveda, če ta spoštuje pravila sklenjega dolga. Če so bili nekoč ljudje dolžniki bogov, smo danes dolžniki kapitala...
In čigavi dolžniki so nesrečni begunci? Kateri dolg svetovnih (kapitalskih, naftnih, surovinskih in podobnih) interesov in lokalnih nestrpnežev jih poganja v begunsko kalvarijo? Za koliko so se sami zadolžili, da so lahko pristali na negotovih gumijastih čolnih in bili srečni, če so se lahko povzpeli na nelegalne tovornjake črne begunske trgovine? V tej begunski tragediji je treba ohraniti človečnost in, kakor se ponavadi izkaže, "običajni" ljudje to opravijo bolje, kakor visoka politika, ki se navzven hvali, da nesrečnežem, ki iščejo zaščito, ne bo obrnila hrbta...Če gre za človeški, humani dolg, s katerim pomagamo tem nesrečnikom, se je treba pod njega podpisati.
