Resnica iz črevesja

Čivkanja o novinarskih teroristih je treba vzeti resno in po analizi poslati nazaj tja, kjer se rojevajo črevesne resnice.

Objavljeno
31. januar 2015 13.14
Voranc Vogel, Delo.si
Voranc Vogel, Delo.si

Pred časom, ko so bili shodi pred sodiščem še bolj v modi, sem se kot mimobežnik zapletel v pogovor z gospo, ki je nosila transparent. Začela je odzvanjati Zdravljica in, ko so končali, sem jo pobaral, zakaj kot himno pojejo napačno kitico pesmi. Razložila mi je, da je pravzaprav na začetku himna bila druga kitica Zdravljice, kar je kasneje spremenil Kučan. Kot upokojena učiteljica, da je tako celo učila svoje učence.

Ameriški komik Stephen Colbert, ki vodi priljubljeno televizijsko oddajo The Colbert Report, je že pred leti sestavil izraz »truthiness«, ki se ga v Slovenščino sicer ne da ustrezno prevesti, ga pa sam izumitelj opiše nekako tako: gre za resnico, ki jo čutimo v črevesju in nima nobenega stika z golimi dejstvi.

Navadno do »črevesne resnice« pride tako, da se v javnosti z vztrajnim ponavljanjem neke polresnice ali neresnice doseže, da ta postane samoumevna in je zato ni potrebno več preverjati. Če se vrnemo k učiteljici in njeni predstavi, lahko zgolj omenimo, da je sedmo kitico Zdravljice za besedilo himne določil državni zbor, v njem pa so spredaj sedeli tisti, ki si danes najbolj strastno prizadevajo za spremembo besedila.

Zakaj bi bila takšna menjava neprimerna, je mimogrede dobro analiziral prof. Miran Hladnik, ki pravi, da se nacionalni simboli menjajo običajno ob zamenjavi družbene ureditve in še: »Intenca zamenjati sporočilo o dobrem sosedstvu, ki ga vsebuje 7. kitica, z navdušenjem nad samim sabo, ki naj bi ga izražala 2. kitca, je korak nazaj v socialnem rezoniranju. Bolj ko je družba primitivna, bolj je samozadostna, zamejena zgolj z lastnimi interesi in preokupirana s premlevanjem lastne identitete. Razvite družbe so odprte navzven, sprejemajo tuje pobude in so sposobne prilagajati se okolju«.

Bog v himni gor ali dol, tudi druge ostale črevesne resnice, katerim stalnemu ponavljanju smo priča od opankarjev do terorističnih novinarjev, niso nedolžno nekulturno zmerjanje. Kot je pred kratkim v Delu zapisal Janez Markeš: »če velja, kar je povedal Franz Rosenzweig, namreč, da je jezik več kakor kri, lahko poanto Klempererjeve teze o LTI (Lingua Tertii­ imperii oziroma govorica tretjega rajha) vidimo v njegovi trditvi, da je nacizem polzel v meso in kri tedanjih množic s posameznimi besedami, frazami, s skladnjo, 'ki jim jih je vsiljeval z milijonkratnim ponavljanjem, in množice so ga mehansko in nezavedno sprejemale'«.

Ne gre torej za nedolžno ponavljanje nekakšnih polresnic in karikiranih kvazi komičnih oznak, ampak za načrtno diskreditacijo in širjenje nestrpnosti z želijo ljudi načrtno ločevati na »vaše« in »naše«. Seveda gre tudi za odvračanje pozornosti od bolj bistvenih tem. Zato se je potrebno v boju proti črevesnostim posvetiti njihovemu sporočilu in namenu in se ne prepustiti površinskim oznakam o neprimernosti takšnega sporočanja. Proti črevesnosti zaleže le resnica in njeno vztrajno ponavljanje.

Raznorazna čivkanja o novinarskih teroristih, Murglah, opankarjih in ostalih zlobnih krivcih za nesrečo določene stranke in njenega vodje, gre po argumentirani analizi poslati nazaj tja od koder izvirajo črevesne resnice.