Tiskane izdaje
Kdor si je v času med polfinalno in finalno tekmo košarkarskega evropskega prvenstva privoščil mazohistični izlet med komentarje pod članki katerega od srbskih portalov, je bil priča provokativnim napovedim, da bo v finalu v vsakem primeru zmagala Srbija - češ, večina slovenskih igralcev je srbskih korenin. Ironični komentar iz Srbije: »Slovenci, se vam mi morda vmešavamo v smučanje?« je le delno prevetril vseprisotni smrad nacionalizma.
Za takšne komentarje s prstom na miški niti ni bilo treba tako daleč na jug. Tudi na slovenskih spletnih straneh je bilo mogoče zaslediti podobne zapise. Nanje očitno niso ostali imuni niti »Srbi« v naši reprezentanci, saj so na družabnih omrežjih začeli posebej izpostavljati, da so po srcu Slovenci. Luka Dončić je pred dvajsettisočglavo množico košarkarskih navdušencev na Kongresnem trgu prikorakal odet v slovensko zastavo.
Priznam, moj mazohizem ni bil dovolj močan za diarejo, po kateri je moč broditi med komentarji na domačih »alternativnih« medijih. Natančneje medijih, ki sicer - v neprestano prisotnih izrednih razmerah onkraj košarkarske evforije - ne zamudijo nobene priložnosti, da bi nas ne posvarili pred invazivnimi tujerodnimi vrstami človeške vrste. Medijih, od katerih bi razumen človek pričakoval, da bodo Dragića, Dončića in kompanijo nataknili na kol, ker kradejo službe klenim slovenskim fantom. Da o potencialu počasnega praženja prvega Neslovenca na slovenski klopi Igorja Kokoškova in o genetsko pogojenem nagnjenju k posilstvom temnopoltega »Tončka« Randolpha sploh ne govorimo.
Je pa v moj navidezni svet omrežij kapnilo nekaj čivkov in drugačnih vzhičenih (ter ikonic slovenskih zastavic prepolnih) družabnih objav politikov, ki v omenjenih medijih nastopajo v soju žarometov. Če jih slučajno nimajo v lasti. Politikov, ki so v preteklosti »trenirkarjem« ali njihovim staršem hoteli odreči (vsaj) pravico do povračila škode ob izbrisu. Politikov, ki so vihali nos in še kaj ob Vojnovićevem romanu, ki popisuje okolje odraščanja malih Dragićev, Nesterovićev in Dončićev. Politikov, ki so zavoljo všečnosti čistokrvni volilni bazi Francetov in Marij iz Ambrusa, Iga ali Velikih Lašč, z delom populacije javno obračunavali zato, ker se njihov priimek konča z napačno razlićico črke č.
Da se z uspehi reprezentance istovetijo množice anonimnežev je razumljivo. Vzklik »zmagali smo!« daje občutek pomembnosti tudi tistim, ki s(m)o k zmagi na parketu pripomogli zgolj z ekscesnim žlampanjem hmeljevih napitkov enega od sponzorjev. Tudi politično pristavljanje krigla pod slapove znoja drugih ter oportunistični suspenz siceršnje ideologije delitve seveda nista nič novega. Sta pa gotovo - vedno znova - zanimiva.
Zanimiva, ker lepo kažeta na to, kako se je šentflorjanska politika v hipu, ko začuti ljudsko povezanost, pripravljena odreči lastnim »vrednotam«. Levi del politike, ki sicer malo na skrivaj viha nos nad vižo Golice in malce zviška gleda na pretirano masovno izkazovanje domoljubja, iz zaprašenih omar potegne male slovenske zastavice in se prepusti poskakovanju v ritmu narodnozabavne glasbe. Desni del, ki se hrani pri koritu nacionalnega ponosa in promocije čistega »Slovenstva«, pa je v hipu pripravljen spregledati poreklo ali celo barvo kože »naših junakov«.
In ko se bo dim razkadil in se bodo glave po senzacionalnem uspehu male državice ohladile, se bo vse skupaj lahko vrnilo v stare tirnice. Nemogoče bo spet postalo nemogoče, nepozlačeni južnjaki bodo spet pridobili status lenuhov in zajedavcev Slovencev, temnopoltim bo ponovno primerno namenjati sumničave poglede.
Ja, danes so dovoljene sanje, jutri pa bo ... Mah, vse po starem.
