Tiskane izdaje
Tako sitemu kot lačnemu ni težko opaziti, da se po medijih, elektronskih in papirnatih, kar naprej kuha. Kuha v dobesednem pomenu. Na komercialnih kanalih uprizarjajo kuharske celovečerce, v časopisnih prilogah in revijah so se zaplodili kuhinjski žanri v besedi in sliki. Kuharija je postala del medijskega biznisa, tako kot pred njo seks in še prej hladna vojna.
Seveda se medijsko razodetje o privlačni naravi pripravljanja hrane in z njo povezanega življenjskega sloga ni zgodilo včeraj, ampak, recimo, predvčerajšnjim. Vendar se je težko znebiti vtisa, da se to jesen, vsaj v slovenskih medijih, kuha zmeraj bolj. Ves september se je kuhalo s polno paro, na ekranih je cvrčalo, iz časopisov se je kadilo.
Na nacionalki skače vsak večer iz oglasa Jamie Oliver, na komercialki se gredo maratonske treninge debelosti, v časopisnih prilogah pa skušajo šarmirati z nekoliko bolj decentnim oblizovanjem. Sladoled z bučnim oljem ali čokolada s polenovko so preteklost, zdaj so na vrsti erotične srage z mandljevim nadevom.
Vrhunska ali vsaj zvrhano pozerska kulinarika je toliko bolj opazna ob vrhunskih dogodkih, ki ta čas napolnjujejo svet. Človek, vajen čutnih senzacij, je dezorientiran. Kaj je bolj delikatesno: obglavljanje v oranžno tuniko odetega humanitarnega delavca sredi puščavskega peska, smrt za ebolo obolele nigerijske deklice, ki jo je zjutraj našel angleški bolničar v luži krvi, lepo zložene krste, ki čakajo na trupla utopljenih emigrantov na poti čez Sredozemlje – ali pa trakci jelenovega karpača z vinsko omako in kaviarjem, morda jagnječja rebrca s tartufom, medom in tobakom kubanskih cigar, tudi testeni duhci, polnjeni z račko confit, sotirani v sladkem paradižniku in pehtranu se ne slišijo slabo.
Kaj ponuja bolj vznemirljivo degustacijo: sejanje smrti in strahu na arabskih vojnih prizoriščih, razraščanje epidemije v Zahodni Afriki, dokler se zdi, da je še daleč, socialna beda mladih beguncev, ki trkajo na oblazinjena, a dobro zastražena evropska vrata – ali rezultati iskanja izbranih gurmanskih užitkov za izbrano klientelo? Kajti človek je nagnjen h kopičenju senzualnosti, pa naj gre za rdeči sok rajskega jabolka, za arhivskega bordojca iz časov prve svetovne vojne ali za sveže rdečo človeško kri.
Sicer pa si ni treba pomagati s svetovnimi primerjavami, tudi doma imamo zgledne humanitarne katastrofe, pod pragom revščine, takšni so zadnji podatki, živi 55.000 otrok. Ko je jasno, da nekdo blizu nas odpira Karitasove pakete, si kuha makarone in si za nadstandard maže na kruh pašteto, ni boljšega razvedrila kot pohod v eno od gurmanskih restavracij, za ogrevanje pa prebiranje receptur, na primer, kako pripraviti odojkova lička v mrenici z nadevom iz zelenjave in šampinjonov.
Ali je takšen pogled na stvar, takšno nerahločutno zbijanje apetita, uganjanje cenene demagogije? Češ, vsak dan smo priče resničnim apokaliptičnim prizorom, trpljenje mnogih narašča kot nepričakovana plima, pri sosedovih so lačni otroci in depresivni starši – tu pa imamo kuharski cirkus, gurmanske romance in festival požrtij.
Ali se moramo zaradi tega počutiti slabo? Kajti česa so navsezadnje krive odlične jedi, krasni kuharski mojstri in nasladni mediji, ki vabijo muhe na med? Ali ni bilo vedno tako, da so ljudje odvračali pogled od nesreč? Da so v njihovi bližini bežali v užitek? In večja je bila grožnja nesreče, večja je bila potreba po užitku. Ali ni bilo vedno tako?
Seveda je bilo. Zato še naprej pridno kuhajmo, si izmišljujmo nove jedi in jih v velikem slogu žrimo, morda bomo celo preglasili vse nesreče tega sveta. Dober tek torej – in srečno!
