Tiskane izdaje
V redakciji tako blizu sediva s Polono, našo lektorico. Vsak dan zadnjih dvajset let jutro začne z branjem naših člankov, z rentgenskim pogledom češe naše članke in nas reši marsikatere zadrege. A to je nekako samoumevno, kot so samoumevni vsi ljudje v ustvarjalnem procesu. S slušalkami na glavi, da se v trušču redakcije lahko koncentrira, zravnano sedi za računalnikom in lektorira, zdaj lektorira članek Marjana Zlobca o velikanu narodnozabavne glasbe Slavku Avseniku.
Nenadoma izza hrbta komaj slišno do mene privalovi znan napev. Še bolj napnem ušesa, iz njenih slušalk prihaja valček Spomin. Polona je oseba, ki ve o glasbi več kot marsikdo, ki ga poznam, od zgodovine rock'n'rolla, jazza, bluesa, etna ... Posluša, kar je kakovostno. Zdaj je to Avsenikov valček. Njena noga v sandalu komaj slišno po taktu udarja ob tapison v redakciji. Počutim se, kot bi za trenutek vdrla v njeno intimo, slišala nekaj, kar ni bilo namenjeno mojim očem in ušesom. Kot bi začutila, da jo opazujem, se zavrti na stolu in me pogleda. Sname slušalke, se nasmehne nazaj, a njen izraz in njene oči kot da plavajo v neki drugi atmosferi, v drugem času. Moj oče je bil glasbenik, oboževal je klarinet, reče. Samo to. In si, da je ne bi preplavila čustva, spet nadene slušalke in se usmeri v zaslon.
»Najtežje v glasbenem svetu je iznajti melodijo, ki si jo vsi zapomnijo, ki gre iz roda v rod vsakršnih izvajalcev in postane večna,« je zapisal Zlobec. Polona je še ves teden v slušalkah poslušala Avsenikovo glasbo, njena noga je ves čas polzavedno udarjala po taktu, v redakcijo je prinesla nekaj nerazložljivega. Avsenikov duh, ki je s svojimi Spominom, Golico, Na avtocesti zaznamoval vsaj delček naših otroštev. Njegove skladbe so najbrž za vse nas Proustove magdalenice, sprožilci davno pozabljenih spominov.
