Dobro jutro: Bela snežinka

Odgovor je lahko samo eden: Belo snežinko. Ki pada že dolga desetletja v turobne zimske popoldneve, vesele družbe in osamljene dnevne sobe, v premražene avtomobile in na topla večerna omizja. Bela snežinka je namreč naša najbolj priljubljena praznična skladba. Lahko da je Pop Design sam ostal na božično noč in je Alfi zakopal silvestrski poljub, pevec z nežnim glasom že šestintrideset let žalostno ponavlja: Ko sem te vprašal, me ljubiš, si mi zmajala z glavo ...

V resnici gre za tipično slovensko zgodbo z malce patetike, zakomplicirano zgodovino in problemom z avtorstvom. Literarni kritiki bi rekli, da lirski jaz toži o nesrečni ljubezni, padanje pa da je močna prispodoba večnosti hrepenenja. No, kakorkoli, zgodovina skladbe je skrajno zavita in zraven je nihče drug kot Hrvat. Izvirni naslov pesmi je namreč Snježi in jo je daljnega leta 1936 na otoku Susak, ko je tam zagledal sneg, napisal znani hrvaški avtor Mario Kinel (Samo jednom se ljubi). Potem so pesem na Hrvaškem pozabili in se je preselila v Slovenijo ter postala obvezen repertoar slavij. Okoli petdesetega leta so jo izvajali takratni Optimisti, v osemdesetih pa je v ospredje stopila hrastniška zasedba Veter in išče gradivo za svoj prvi album. Preposlušali so nekaj različic, jih posneli na kasetofon, iskali avtorja slovenskega besedila (pa ga kljub številnim kandidatom niso našli) in leta 1987 posneli pesem, ki je vse do danes za nas original. Torej Snežinka, ki jo poznamo.

No, kakorkoli, Veter jo izvede »milijonkrat« na leto, pravi Slobodan Filipovič, ustanovitelj in vodja skupine. Izvajajo jo tudi v najhujši vročini na obmorski terasi. Nekoč jim je v Ankaranu neka družba vsak večer dala za liter vina, samo da so jo zapeli. Izkazalo se je, da so priseljenci iz zasavske vasi Govce, ki se je zaradi odkopavanja premoga pogreznila in izginila s površja. Snežinka tako zanje ni bila pesem o ljubezni in snegu, ampak spomin na dom, ki ga ni bilo več.