Tiskane izdaje
Trinajstletnica pošlje SMS: »Dragi Božiček, želim si nov telefon Iphone, prosim ne petke. Če pa to ne bo mogoče, mi lahko prineseš kravžljalnik za lase, ki ga bom v trgovini pokazala očetu. Lahko pa tudi novo mobi naročnino za neomejeno klicev in esemesov za vsa omrežja v Evropi in ZDA. Hvala. Želim, da bi te spoznala.«
Božiček (v sosednji sobi) se zgrozi in odloči za srednji, še najmanj nevaren del želje. Kupi napravo, ki bo deklici skodrala lase, poleg pa še nekaj bolj racionalnih in uporabnih reči. Pižama, copati, denarnica, knjiga in topel šal. Vse to bo lepo zavito, povezano s pentljo ležalo pod smrečico. Na božično jutro z letnico 2014.
Nič ni več tako, kot je bilo. Darila, želje, božički, vreme, niti dan, ki vodi v božični večer. Pod smrekco ne ležijo punčke, dišeče radirke in pisane žoge, ampak igralne konzole, robotki in »transformerji«, igrače in naprave neznanih imen, a skoraj istih vsebin, orehovo potico izrinja eksotična ali že vnaprej pripravljena kuhinja, in uvertura v najbolj družinske praznike v letu niso več voščilnice s citati klasika, ampak kakšen tvit in esemes, in z dobrimi željami je opravljeno.
Morda smo spet pri istih mislih kot lani, da smo si vnaprej ukradli božič. Noreli smo skozi december, se šli največji nakupovalni praznik, izgubljali živce v vrstah, si razbijali glavo, kaj podariti komu, in zadnji dan, hiteč iz službe v trgovino in domov, spet ugotavljamo, da smo utrujeni in naveličani vsega.
A kakorkoli bomo že praznovali božič, za mizo, na kavču, ob smrečici, v kuhinji ... bomo spet vsi skupaj. Ni pomembno, ali bo to nocoj ali jutri opoldne, ob puranu ali kakšni drugi pečenki. Ko bomo odvili darila, jih preizkusili in se zahvalili, bo tisto, kar bo ostalo, tisto, kar je najpomembnejše. Ti, jaz, midva, mi vsi. In nič – nobena tehnologija, novi časi ali nove navade, ki so nam vzele stare običaje, nam ne morejo vzeti tistega, kar nas povezuje med sabo. Vesel božič in predvsem – naj bo drug z drugim!
