Dobro jutro: Branje

Tudi danes se je že začelo, ne da bi se tega zavedali: vsakdanje branje je tako omrežilo človeka, da bi zvečer zaprepadeno buljil v dolg seznam, če bi si vestno in sproti beležil, kaj vse je v tem dnevu prebral. Branje je vse – od jutranjega časopisa prek elektronske pošte do brskanja po receptih pred štedilnikom; od pogleda na delovni čas trgovine do ošvrknjenja registrske tablice prehitro vozečega avtomobila, pa razvozlavanje čez noč nastalega grafita ali prometnega znaka, ki dovoljuje dostop le stanovalcem. Branje je iskanje filmske predstave ali radijske oddaje v napovedniku, še celo pogled na uro ali brskanje po drobno tiskani nalepki izdelka, da bi izdala, kaj v resnici kupujemo ... Pa knjig sploh še omenili nismo!

Kljub tej neizmuzljivi bralni omreženosti pa često povsem pozabimo, kdo nas je naučil brati. Kdo je prvi odkril, da smo dojeli povezavo med nekim narisanim znakom in glasom, nato pa še povezavo obeh z določeno miselno predstavo, da so nam znaki začeli pomeniti veliko več od njihove podobe. Več nam v življenju skoraj ne bi mogel dati in več nas ne bi mogel naučiti, saj je vse poznejše prizadevanje samo večno ponavljanje tega osnovnega razvozlavanja odnosa med sliko in pomenom. Šolski programi so na tri osnovna otroška razkritja – branje, pisanje in štetje – potem nalepili le celo vrsto navlake in sestavili silne predmetnike. Včasih že tako razvejene in tako obsežne, da začenjajo pozabljati na branje, kakor da bi mizar pri izdelavi stola povsem pozabil na les.

Kdorkoli že nas je naučil brati, bi se ga tu in tam le bilo dobro spomniti in se mu potihoma zahvaliti, kakšno moč nam je dal in kako široka vrata v današnji dan, v vse prejšnje in prihodnje dneve, vrata v celotno življenje in svet nam je odprl. Ni zaman naš Jožef Stefan učil brati in pisati svojih staršev. Tudi Mihajlo Pupin je svoja starša uvedel v to skrivnostno razvozlavanje sveta in življenja. In Mahatma Gandhi se je zelo trudil z opismenjevanjem svoje žene ...