Tiskane izdaje
Skoraj vsi smo na preizkušnji znamenitega Gogoljevega Akakija Akakijeviča: pregledujemo lanske plašče in tuhtamo, ali nas bodo letos še greli, bodo še vzdržali, nas bodo še varovali ali pa bo treba na težko pot do krojačev, da bi dobili nove po dostopnih cenah. Akakij je imel še srečo, da je konec leta dobil v službi nagrado, ki je skoraj v celoti pokrila izdatek za novi plašč – večini nam zdaj tako v državnih kot drugih službah od hladnih juter do mokrotnih večerov samo še žugajo, da nam bodo ceno plašča le še odvzeli, dobili pa ga ne bomo.
Ko so Akakiju novo zimsko pridobitev tolovaji ukradli, mu državnim čuvajem, za katere je tudi sam vestno delal, ni uspelo najti tatov in mu vrniti plašča. Prehladil se je, močno zbolel, umrl in ubogemu in skromnemu prepisovalcu spisov iz nekega oguljenega urada ni preostalo drugega, kakor da si kot mrtva duša poišče zadoščenje: kot duh okradenega in malovrednega državljana je začel še živim ljudem po mestu krasti plašče tako dolgo, dokler ni prišel do najbolj ošabnega, ki ga je bil srečal na poti iskanja svojega novega ukradenega plašča. Šele v njegovem plašču je našel svoj mir in pokoj.
Sam mirno hodim po mestu in se ne bojim srečati Akakija, a se ga v tem času plaščev vedno pogosteje spominjam. Srčno rad pa bi ga srečal, da poklepetava o tem času plaščev, ki mu je prav on dal poseben pečat. Na kozarec kuhanega vina bi povabila še svetega Martina, ki je tudi razkril globino svoje duše prav s plaščem, ko ga je prerezal na pol, da se je v polovici pogrel še premraženi berač.
Če bi mi trije lahko skupaj naslikali čas plaščev, bi se zgledovali po znamenitem renesančnem motivu, v katerem bi Madona milostnega pogleda in svilnato gladkega lica predstavljala državo, ki je pod svoj varovalni široko razgrnjeni plašč vzela v zaščito vse stanove in vse ljudi znotraj svojih meja. Tudi Akakiju bi bilo končno toplo ...
