Tiskane izdaje
Čas je bil vesel, kot so zadnji dnevi v letu, ko sta dve dami sklenili presenetiti tretjo z – obrednim obglavljenjem steklenice šampanjca. V bistvu je bila zadeva povsem bondovska: za popolno presenečenje je bilo treba pred pogledi skriti šampanjec in sabljo. S steklenico je še nekako šlo. Ena od obeh se je čez poletje pač malce zredila. Sablja pa je skrivališče našla v poslovnem kovčku.
Obred je tekel gladko do trenutka, ko je orožje varno počivalo v usnju. Prvo presenečenje je uspelo, napočil je čas za vrhunec: fazo izvleci in odrobi. Grozeče je zvenelo že odpiranje kovčka. Videč njegovo vsebino, je slavljenka doživela šok. Alergija na kovino, najbrž. Nato je dama s šampanjcem v levici z desnico izvlekla hladno orožje. Človek težko sreča žensko, ki sabljo vrti tako, kot druge režemo zrezke.
Rezilo je dvakrat rahlo spolzelo po vratu steklenice. »To je obvladal sam Napoleon Bonaparte!« je z dvignjeno roko eksekutorka najavila zadnje dejanje. Aaah, je zadržala dih slavljenka. Da mi je biti steklenica v generalovih rokah, je rekla tretja. Ni še do konca vizualizirala želje po rezilu na svojem vratu, ko je počilo. Enkrat več kot pri Krjavlju. Steklenica je šla na troje. Odrobljeni vrat je odletel in šampanjec je ko kri v Kranji, Korotanji napojil preprogo. Ga je bolje piti ali politi, je vprašala pesnica med damami. Najbolj pragmatična je primaknila kozarec, da se vanj ujame vsaj mehurček. Eksekutorka je odložila sabljo in sklenila roki: To se zgodi, če se preveč klopunca. Sicer pa nikoli.
Kako že gre tista? Pijem šampanjec, kadar sem srečna in kadar sem žalostna. Sicer pa nikoli. Pijem ga, ko sem sama, in obvezno v družbi. Sicer pa nikoli. Z njim se kratkočasim, če nisem lačna in kadar sem, sicer pa nikoli. Čas za šampanjec je vselej čas za nikoli.
