Dobro jutro: Daj tačko!

Kaj bi mi rada povedala? Rekla je: »Odhajam.« Ne vem, kaj ji pomeni beseda »letalo«, vendar je vznemirjena, kakor da se pripravlja na nekakšen zelo dolg sprehod. Grem zraven? Toda zakaj omenja moje ime temu neznanemu človeku ... »Woodyja je treba peljati na sprehod zjutraj in popoldne ...« Mu razlaga nekaj o meni? Ali odhaja brez mene?

Poskusil bom s starim trikom: usedel se bom pred njo in jo gledal v oči. Kadar glavo nagnem nekoliko postrani, je prepričana, da sem zelo ljubek. To vidim v njenih očeh. Tako bolje opazujem izraz na njenem obrazu, glavo nekoliko nagnem, da me dolg gobec ne moti in da vidim vse podrobnosti okoli njenega nosu, ustnic ... Toda kaj ji je danes?

Dobro, tu imaš tačko. In še drugo. Včasih se mi zdi, da so ljudje to, čemur pravijo »umetna inteligenca«. Vse sklepajo nekako umetno. Ona misli, da sem pameten, ker vem, kaj pomeni, »daj tačko«. Ta neznani človek misli, da bo vse v redu, če mi bo dal piškot v obliki kosti in me počohal za ušesi.

Nič ne bo v redu, saj je spet ponovila: »Odhajam.« Zdaj čakam, da bo odložila velik kovček. Naj se stlačim vanj? Toda potem ne bo mogla vzeti svojih stvari. Ali naj vzamem iz kovčka vse, kar je vanj zložila? Z ljudmi je včasih težko. Vzljubiš jih do onemoglosti, misliš, da je življenje z njimi čudovito, nato pa se morajo odpraviti na svoj sprehod. Brez tebe.

Umetna inteligenca. Ne vedejo se naravno. Če me ima rada, je jasno, da me bo vzela s sabo v »letalo«, karkoli ji že to pomeni. Jaz bi šel z njo kamorkoli. Ljubezen je naravna inteligenca. Zanjo bi ... Ali naj poskusim s tistim starim trikom: bruham na njeno priljubljeno preprogo? Če je pametna, bo razumela, da ne maram velikega kovčka.

Z ljudmi je včasih vse tako zapleteno. Glejte, zdaj ona daje tačko temu neznanemu človeku. Pravi: »Dogovorjeno.« Pravi: »Vrnila se bom,« in to je za zdaj še dobro ... Toda ne vem, kaj pomeni »čez teden dni«. Čutim, da »teden« pomeni »trpljenje«.