Dobro jutro: Dileme. Tekaške.

Kaj lahko storim v zadnjem tednu? Nutricionisti bi mi svetovali, naj dan pred maratonom – polovično razdaljo v mojem primeru – pojem obilen obrok špagetov, zjutraj pa kakšno žemljo – ne nujno polnozrnato – z marmelado. Trenerji teka imajo natančno izpisane tabele, koliko kilometrov teka in koliko raztezalnih vaj naj naredi človek, ki namerava odteči 10, 21 ali 42 kilometrov. Nekateri nutricionisti bolj kot makarone poudarjajo pomembnost vode. »Hidracija, hidracija, hidracija,« ponavljajo. Pred velikim krogom naj bi bil organizem dobro prepojen s tekočino.

Ko sem spoznal, da sem v dirki s kenijskimi in etiopskimi tekači nekonkurenčen, po levi in desni pa me prehitevajo tudi Evropejci, sem sklenil, da v zaključni cikel priprav vnesem osebni pečat. Bistveno se mi zdi, da za na pot najdem dovolj dobre glasbe. A gre za dileme, ki niso preproste. No, da bo na sporedu rock'n'roll, je logično. Splošno znano pa je, da so velikani tega glasbenega žanra v velikem številu že pod rušo. Kako bo na moje duševno počutje vplivala pretirana sentimentalnost, ki lahko izbruhne ob poslušanju pokojnih velikanov? Bom, če slišim zvoke skupine Clash, sicer zelo primerne za dolge proge, postal utrujeno nostalgičen ali sproščeno bojevit? Bom, če slišim Hendrixovo kitaro, otožen ali razigran? Me bo zvok Nirvane ponesel proti Kongresnemu trgu ali bom nekje sredi Šiške klecnil – kot je nekaj tednov po koncertu v Hali Tivoli klecnil pevec Nirvane Kurt Kobain? Naj poslušam Rolling Stonese iz obdobja, ko je na kitaro brenkal imenitni Brian Jones (1942–1969), ali iz časov, ko je na njegovo mesto stopil manj genialni Ronnie Wood? Gre, kot vidite, za težke eksistencialistične dileme.

Pri manj pomembnih dilemah pa sem se že odločil: nič nimam proti testeninam in gotovo bodo na jedilniku. Tudi vodi se ne bom izogibal. A nacejanje se mi vendarle ne zdi smiselno, ker je iskanje stranišč ob progi časovno potratno.