Tiskane izdaje
V Evropo se zgrinjajo ljudje vseh barv. Tudi v kraje, za katere se zdi, da so jih barve obšle, in kjer, enaki med enakimi, živijo le za belo. V teh krajih bodo ljudje drugačnih barv težko poiskali prihodnost.
Desetletja pred tem je prišel popotnik iz daljne, vzhodne dežele, v majhno slovensko mesto. Dobil je priložnost, da se iz domovine, ki je znala spesniti sedemkrat daljši ep od Iliade in Odiseje skupaj, Mahabharato, poda v beli svet, kjer ga je čakala služba. Neznanec v neznanem kraju, med ljudmi bele barve in belih običajev.
Revni Indijec sredi bogatega industrijskega bazena. Z vlaka je izstopil na vroče nedeljsko jutro z ogromnim kovčkom, ki je bil enake barve kot njegova koža. Kot čokolada. V mestu, kjer so bili taksiji tako eksotični kot njegov nasmeh in njegova temna koža, so avtobusi vozili le na dve uri, trgovine pa so bile zaprte, ker so ljudje ta dan počivali. »Njegovo« podjetje je bilo par kilometrov daleč. Zaviha mladenič rokave in pot pod noge.
Še po desetletjih se spominja tiste nedelje. Kamor je prišel, so otroci kričali: »Črn'c, lejte črn'ca!« Tudi bele ženske, ki so na balkonih obešale snežno belo perilo, so kričale. Mislil je, da ga pozdravljajo. Da so svoje bele malčke svarile pred nevarnostjo, ki jo je predstavljala njegova drugačna koža, je dognal šele čez leta. Stran so jih vlekle, kjerkoli se je prikazal ... Odšel je, ne da bi kraj vzljubil drugačnost.
Desetletja kasneje so se v istem podeželskem mestu, ki je od časov prvega Indijca pokopalo domala vso industrijo, spet pojavili moški čokoladne barve kože. Agencijski delavci, novodobni sužnji belega bogatina. Šli so čez prodajalno z večerjo: s štruco v barvi svoje kože in pločevinko piva v roki. Beli otrok se je zadrl »črnci«, mama domorodka, ki je komaj vlekla polno košaro, pa ga je nestrpno odvlekla stran.
