Dobro jutro: Fotografija, ki sprašuje

Njegovo ime je sinonim za enega najbolj vznemirljivih poklicev 20. stoletja: fotografa, ki od blizu spremlja prizore vojnega nasilja, žrtvovanja in zločina, da bi jih pokazal javnosti. Rojen je bil 22. oktobra 1913 v Budimpešti kot Endre Friedmann, a se je moral pozneje, ker se »fotografije Juda« niso dobro prodajale, ustvariti na novo, se roditi na novo, kot »ameriški fotograf Robert Capa«. Postal je mit že za časa svojega kratkega, intenzivnega življenja. Bil je nenavadno privlačen, s prodornim pogledom, ki je bil pod nekoliko dvignjeno košato obrvjo videti celo prezirljiv, do nas, ki nikoli ne bomo videli tega, kar je videl on. Postavil je merilo, da je vojno reporterstvo samo tisto, ki je res od blizu, in za sabo zapustil številne posnemovalce, ki so tako kot on tvegali življenja. In vendar je, preden ga je pogoltnil lastni mit, dejal, da se je počutil nelagodno, da je najbolj zaslovel prav s fotografijo prestreljenega vojaka iz španske državljanske vojne; ni se želel okoristiti z njegovo smrtjo, je dejal. In verjel je, vedno je verjel, da fotografije lahko spreminjajo svet ter spreminjajo misli in prepričanja ljudi.

Zato se zdi, da je v prvem preddverju Cankarjevega doma edina smiselna intonacija, uvod v Capovo retrospektivno razstavo fotografija našega vojnega fotoreporterja Jureta Eržena. Afganistan 1. 8. 2008. Vojak, ki v rokah drži otroka. »Fotografija ti ne daje odgovorov, kot ti jih morda lahko da novinarski tekst,« pravi Eržen. »Fotografija te sprašuje ...« Zato mu verjamem, da ga ne žene adrenalin, kot pravi, ampak »zgodba«. Na njegovih fotografijah ni senzacionalizma, ne naturalističnega nasilja, ampak tisto, kar je zadaj, tisto neoprijemljivo, česar ljudje na fotografiji niso mogli izpovedati. In morda zato Ervin Hladnik Milharčič, s katerim sta bila pred dvema desetletjema na njuni prvi skupni novinarski poti v Gazi, pravi, »da gre pri Erženovih podobah v resnici predvsem za ljubezen«.