Dobro jutro: Haloška gibanica

Ko dimniki samo s kapami štrlijo iz zasneženih streh in se iz njih na tenko suklja srebrnkast dim, nad belo pokrajino pa jadrajo lačne sive čaplje, je čas za primerjave o času pred in po ... Debela plast žerjavice, polena, med katerimi prasketa ogenj in se lomi v sunkovitem plesu zubljev, lončene posode in spretni, grčavi prsti, ki hitro gnetejo testo. Z vajenimi kretnjami med grudičasto domačo skuto, za odtenek bolj smetanasto, kot je zunaj sneg, vmešajo eno, dve ali tri jajca; število je odvisno od zimske nesnosti premrlih kokoši in zaloge živeža. Za rahlost in slastnost dodajo domačo smetano, ne sladko in ne kislo. Če bi bilo poletje, bi ob ščepu soli v skledo romal še velik šop sesekljanega drobnjaka.

Drobnjak pod snegom že tišči kvišku zelene sulice, da bodo ob prvi odjugi predrle ledeni srež in se napile sonca. Dotlej pa je gibanica mojstrska hvalnica skromnosti, spretnosti in – ognju.

Ko je testo pravo, ga na pomokanem loparju Haložanka razvalja v krog, debel za rezilo noža. Nanj nameče skutni nadev, ga razmaže, v lonček smetane ubije še eno jajce in glazuro polije po gibanici. Poravna, obod testa zaviha na nadev in gibanico z loparja spusti na pometeno ognjišče v razkurjeni krušni peči. Po četrt ure je šelesteča in lepa kot zlat papir. Opis nebeškega okusa bi lahko trajal dlje od peke.

Tako je bilo, dokler Haloz niso odkrili pisci kuharic in prenašalci receptov na internetu. Niti eden v množici receptov »haloška gibanica« ni zvest izvirniku. Vsi po vrsti staro ognjiščno poslastico pridnih revežev, ki so imeli samo domačo moko, skuto in jajca, varajo s sladkorjem. Ta neznaten primerček kaže, kako malo je treba, da zgodovino ponaredimo po lastnem okusu.