Dobro jutro: Januarske želje

Dragi Sveti trije kralji, Befana, pravoslavni Božiček ali dedek Mraz, katerikoli dobri mož ali žena, ki izpolnjujete želje ali bi jih vsaj radi izpolnjevali, pa v decembrski histeriji niste prišli na vrsto, to pismo je za vas.

Ker sem ves mesec pridno izpolnjevala želje drugih, predvsem svojih otrok, jih vozila z ene obdaritvene predstave na drugo (in pohvaliti moram ustvarjalce predstav, ki so bile ravno prav vznemirljive, pa tudi decembrske dobre može, ker niso pretiravali z darili), nisem imela časa za svoj seznam želja. Zdaj, ko so se razmere nekoliko umirile, je nastopil trenutek, da zberem misli.

Za začetek si želim, da izginejo s sveta uši. Ne vem točno, kakšna je njihova vloga, a zelo močno dvomim, da so enako pomembne kot čebele. Ob živce spravljajo otroke, starše, učiteljice in vzgojiteljice. Če bi bila zagovornica teorije zarot in nasprotnica farmacevtskega lobija, bi pomislila, da ima ta korist od njih, saj lahko proizvaja nova in nova neučinkovita sredstva za njihovo odpravo. Če pa uši ne morete odpraviti, mi vsaj sporočite, čemu so namenjene. To znanje mi bo v tolažbo, ko se bom naslednjič spopadala z njimi.

Moja druga želja je, da bi igrače imele pol manj plastične embalaže. Z njo se moramo večinoma ukvarjati starši in plastične vezi, s katerimi so posamezni kosi pričvrščeni na kartonasti ovitek, nas zelo režejo v prste. Poleg tega so koši za smeti v trenutku polni. Aja, ko smo že pri varovanju okolja: bi lahko prihodnje leto igrače opremili z navodili za reciklažo?

Moja tretja želja je ­– seveda – mir na svetu. Če že ne morete poskrbeti zanj, pa poskrbite vsaj za to, da bodo vsi tisti, ki so imeli te dni polna usta besed o strpnosti in spoštovanju, vsak dan v letu naredili vsaj eno stvar, ki bo k njemu prispevala. Najlepša hvala.