Tiskane izdaje
Stala sem pred zabojniki za ločevanje smeti in mehanično, brezvoljno potiskala plastiko skozi režo, ko je nenadoma nekdo stopil čisto blizu mene in me prijel za roko, da sem se zdrznila.
– Zdravo! Kako ti je ime?
– Kako, prosim? sem se presenečeno zazrla v fanta kakih petnajstih let, ki se je na široko smejal in krilil z rokami, kot bi me poznal že dolgo. Njegovi gibi so bili rahlo nesinhronizirani. – Kaj delaš? je vprašal. Si v redu? – Ne, nisem preveč v redu, sem izstrelila, in v naslednjem hipu pomislila, da že nekaj časa nisem bila tako iskrena. – Res? Škoda, je rekel, kot bi mu bilo res žal zame in sočutno zmajal z glavo. Za njim sem opazila moškega, najbrž njegovega očeta, ki se mi je smehljal, v njegovih očeh je bilo nekaj nežnega, neskončno razumevajočega.
– Povej mi, kaj si delala to popoldne? je nadaljeval fant. – Poskušala sem pisati, sem rekla, pa ni šlo. – Aha. In kam greš zdaj? – Kam grem? Ne vem, sem rekla. Morda bom šla na sprehod. – To je lepo, pojdi na sprehod, je rekel. Nato mi je pomahal in z očetom odšel dalje, se večkrat obrnil in mi spet pomahal.
Obstala sem pred zabojnikom smeti in zrla za njima, in nekaj v meni se je prelomilo, kot bi se raztrgal oblak, v katerega sem bila zavita. Moral je priti ta deček z odprtim srcem, da me je vprašal najosnovnejše stvari, ki se jih ljudje, ko se srečujemo na ulici, ne sprašujemo, in me je gledal v oči tako zares in sočutno, kot se več ne gledamo, in me je spraševal z iskrenim zanimanjem, kaj sem danes počela, kot se danes ne sprašujemo. In jaz sem mu z največjo prostodušnostjo povedala, kar sem v tistem trenutku res mislila in čutila.
Taka drobna stvar, taka nepomembna stvar. Tako pomembna v tistem trenutku. Odpreti se za drugega, odpreti se za drugačnost in dovoliti tvoji drugačnosti, da spet pogleda ven, brez strahu, da bi jo zatrli.
