Tiskane izdaje
Kot v znanstveni fantastiki. Kaj lahko ima Portorož s kiti? Prišli so v zaliv, v katerem kite častijo po božje. Kakšna asimetrija na tem očitno premajhnem svetu!
Grbavec, ki je pred petimi leti priplaval v slovensko morje, je postal zvezda v trenutku, ko ga je pod vodo, nekje pri Rexu, zagledal izolski potapljač. Si predstavljate? Prežiš na običajne ribake vzdolž obalne ceste, pa ti v tem februarsko dolgočasnem morju prvič sploh priplava 12-metrska megakrilna prikazen ...
Navadnega smrtnika pod morjem bi lahko izdalo srce. Kot podmornica je drsel velikan, kakršnega ni pred tem še nihče videl v tem morju. Kakšen filmski uvod grbavca v naše morje, kaj? Potem smo mu sledili z Ugotovo ladjo. Nihče ni bil (niti v sanjah) pripravljen na njegov 20-tonski skok, na kitov »breaching«, ki ga je podaril nekaj desetim opazovalcem pol milje pred Morsko biološko postajo. Sapo jemajoče: česa so zmožni posebneži v komaj 20 metrov globokem morju.
A je plaval in se igral še dva meseca. Ko razpne prsne plavuti (»krila«), meri njegov raztežaj v širino osem metrov. In ko ta podvodni »avion« zdrsne pod naš čolniček, v delčku sekunde zapopademo našo neznatnost. Enkrat se ustavi, izbere prav čoln morske biološke postaje, se »prilepi« obenj, postoji pol minute miren kot kuža, pomoli ven rep, ga dvigne kvišku, kot roko v pozdrav. Tukaj sem, poglejte me dobro, všeč so mi vaše barve in kričanje. To sem jaz, Megaptera novaeangliae. Trideset sekund repa iz vode je dovolj za sprejetje sporočila, da gre za bitje, ki komunicira. Oboji smo razumeli, mi na čolnih in oni pod vodo. Pred Piranom ni kitolovk. In grbavec je skakal dalje. Morda je že komu povedal, kako je pri nas. Te dni smo zaman čakali na glavače. Sedem jih je nasedlo na italijanski obali. Štiri so rešili.
Zakaj že so prišli kitolovci v Portorož?
