Dobro jutro: Klica

V tej epski snežni tihoti pred pustom lahko končno najdem čas, da preberem, kako daleč bi šli zagovorniki paleo prehranjevanja, ene bolj svežih domislic naših sodobnikov o tem, kako ljudi spremeniti nazaj v človečnjake.

Iz tisoče let starih zapisov o tem, kako so živeli in kako preživeli naši predniki, ki so vsi nastali na vzhodni strani zemeljske oble, se na neskončni množici spletnih skrčkov anonimni prepisovalci trudijo izluščiti recepte za hitro uporabo. Ki ne delujejo. Ker evolucija ni revolucija.

Ko berem, da bi morali danes jesti tako kot menda najprimitivnejši lovsko-nabiralski predniki, sadje, zelenjavo, meso, morske sadeže in oreščke, se mi takoj prikaže knjiga Kraljevi zapiski o Inkih. In nek odličen intervju z odličnim pisateljem iz soseščine, Miljenkom Jergovićem. Zajetna knjiga o Inkih se mi je zdela odličen vodnik v preteklost. Mogoče ne čisto v paleolitik, vsekakor pa k daljnim prednikom. Dokler ni pisalo: »Jedli so kakor živali, rastline s polja in koreninice in negojene sadeže z dreves, ki so jih ta dajala sama od sebe, ter človeško meso.«

Inka Garcilaso de la Vega ni bil pripovedovalec izmišljenih zgodb, ampak vesten kronist, ki se je zajetne zapiske trudil izdati leta 1604. Samo 413 let pozneje Jergović izreče, da je ena največjih iluzij, da so otroci dobri. Nekateri od njih se med odraščanjem kutivirajo in in postanejo dobri ljudje, pravi. »Smisel izobraževanja, vzgajanja, književnosti, kultiviranja in civilizaranja je prav v poskušanju, da bi iz zlobnih otrok naredili dobre ljudi.«

Inka de la Vega je podrobno opisoval, kako so pridobivali meso (prej omenjeno); opisi so srhljivi, opombe, da so bile najbolj okrutne ženske, še bolj. Pisave niso poznali. S prihodom Špancev se začne krvavo potovanje v civilizacijo. Ta, ki je zmeraj bolj povezovala ljudi, je imela najboljše čase, ko je imela kultura največ besede. Ko je cvetela umetnost. To je tisto, kar vsebuje klico živega. Ko bo umetnost mrtva, bo mrtva tudi narava, in njen delček, človek.