Dobro jutro: Krivda

Vsake toliko časa nastopi datum neke zmage in nekega poraza. Medtem ko na skupne grobnice polagajo vence ter se po trgih valijo vojaške parade, ostane človek sam z lastno vestjo, ki jo neprestano izprašuje.

Ali je bil največji krivec posameznik ali ljudstvo? Ali je do množičnih pobojev pripeljala ideja ali norost? Kako je vse to povezano z mano? Kaj lahko sam naredim za to, da se kaj takega ne bo več ponovilo? Kje je tista tanka rdeča črta, ki ločuje konkretnega »mene« in zgodovinske »nas«?

Odrasli smo v civilizaciji krivde. Najprej smo kot otroci dojeli, da nas ne bo nihče imel rad, če ne bomo izpolnili pričakovanj in ne bomo takšni, kakršne nas hočejo oblikovati starši, pozneje pa učitelji. Že takoj smo se naučili, kako je, če si kriv za to, da je mama žalostna, oče utrujen, sosed živčen in ves svet narobe. Od takrat se nismo nikoli več prenehali počutiti vsaj pritajeno in posredno krive.

Dokler občutimo zgolj krivdo in kesanje, pravijo psihologi, smo »normalni«. Dokler desetkrat na dan izgovorimo besedo »oprosti«, smo dobri člani skupnosti.

Kako pa je s kolektivno krivdo? Ali je treba, da se ob misli na zločine svojih prednikov vsak Japonec v sebi pokloni Kitajcem? Ali je treba, da vsak Srb ob omembi Srebrenice zadrhti in občuti v prsih bolečino, kakor da bi ga zadel zločinski naboj?

Posvetimo leto jubilejev izpraševanju lastne vesti. Ali smo res strpni? Ali pazimo na to, da naš strah pred različnostjo ne preraste v agresijo? Ali skrbno izbiramo besede, namenjene drugim? Ubijajo namreč besede, ne puške. Zločin se vedno začne v glavi, in ko je izrečen, je že storjen.

Zato se je treba pokloniti in zadrhteti. Človek je velik samo takrat, ko poklekne in prosi za odpuščanje. Krivda se takrat preobrne v popolno človeškost.