Dobro jutro: Lisjaška

Lisica ne bi bila lisica, če ne bi v kozji rog ugnala še tako vnetega lovca. Pozornost tokrat vzbuja lisica Cesarina iz Toskane, ki je malodane »potrkala« na vrata gospodinje Mare Gualtieri v Montepianu in tako začela razmerje, ki traja že dva meseca. Najpomembnejše vprašanje v tej zgodbi ni, kako je uspela Mara najprej s pasjo hrano in potem z mesarskimi priboljški iz dneva v dan utrjevati nenavadno prijateljstvo, temveč: ali je zvitorepka vedela, da je Marin mož lovec. Seveda je vedela. Vedela je tudi, da gre za statistično povprečnega Italijana, ki na pragu svoje hiše nikoli ne strelja na gosta. Zdaj prihaja Cesarina vsak večer ob sedmih k hiši, in če so vrata slučajno zaprta, s smrčkom ali taco potrka po njih. Celo v hišo vstopi.

Če malo pobrskamo po spominu, se nam razprostre kalejdoskop podobno nevsakdanjih stikov živalske vrste, ki se jim dvonožna žival, vajena samo neskončnega spopada za prostor in meso, vedno znova čudi. Pred leti smo bili pri nas doma, v Piranu, nemalokrat preplašeni, ko se je na lesenem podstrešju, najraje ponoči, oglasilo škripanje in srhljivo cepetanje. Horor! Dokler nismo nekega lepega večera opazili kuno, kako se je ravno tlačila skozi luknjo, ki je kdo ve kako nastala v vogalu pod streho. V spominu imamo srno, ki je v Kopru skočila v morje in so jo potem pohlevno in vdano reševalci spravili na čoln in pripeljali na kopno. Pa morskega psa modrulja, ki je nasedel na plaži pri Poreču, in ga je nekaj slovenskih turistov s težavo le spravilo v morje in rešilo. Pred leti se je dinamičen kit grbavec v Piranskem zalivu nenadoma za hip ustavil natanko ob čolnu Morske biološke postaje, pomolil rep pred začudene in osuple biologe, skoraj pomahal z njim, in zelo zelo počasi odplaval.

Toskanska Cesarina je doma stavila s svojim starim lisjakom, da si upa na večerjo k lovcu. In zdaj se v brlogu lisjaško smeji: »Lisica proti lovcu – 3 proti nič.«