Tiskane izdaje
Dve majceni punčki, stari že polnih dvajset mesecev, upehani od tekanja po trati in čudenja akrobatski muci in razposajenemu psu z dolgim repom, vsaka iz svojega naročja opazujeta odtekanje dneva. Eni dvojčici visokorasel, slok dedek v udobno zibko sklenjenih rok med uspavajočo hojo čeblja francosko, drugo babica v pozibavajočem sprehajanju med grmom drena, pod katerim že ležijo temno rdeče trpko-sladke drnulje, in malinjakom ob plotu, razneženo tolaži po slovensko. Njuna ljubka mama, belgijskega rodu, in vedno nasmejani mladi očka, goreč zaščitnik redkih ostankov divjine v Franciji, s kanujem plujeta po notranjski rečici, ob kateri gnezdi vodomec, ponoči pa pod krožečimi netopirji v njej med ribami išče večerjo vidra.
Vrhovi več kot dva metra visokih malinovih stebel se upogibajo pod težo zorečih plodov. Ena malina za dedkovo punčko, ena za babičino; za povrh pa še velika, kot žametna noč črna robida. Mali sladokuski se nakremžita, jagodam manjka še kakšen dan sonca, da bi bili res sladki, a to jima čisto nič ne kvari očitnega veselja. Z višine pomagata odkrivati še druge rdeče zaklade, skrite za listjem.
Njun francoski rojak, zeliščar Maurice Mességué, je zapisal: Kot otrok sem vsako leto šel nabirat maline. Vračal sem se ves opraskan od trnja, s strganimi hlačami, toda srečen kot princ. Zdravilec, ki je zdravil tudi Winstona Churchilla, leta 1971 pa je bil izvoljen za župana mesteca Fleurance v Gaskonji, je svoj županski vpliv in zeliščarski ugled izkoristil za to, da je občane spreobrnil v zaprisežene ekološke kmete in vrtnarje.
Maline, polne čudodelnih snovi za lepoto in zdravje, so najbolj slastne sveže. A kdo ne pozna sladkega spomina otroštva, malinovca? Še zmeraj se dela tako kot včasih. Čeprav pobarva roke in jezike, malinova kaša, ki se spreminja v sirup, širi tako omamne vonjave, da navaden dan spremeni v praznik, malinovec pa do prihodnjega leta v sladek sok z zgodbo.
