Dobro jutro: Mejaška mati ali botra?

Arbitražni tribunal je udaril s kladivcem: meja, pardon, velika odločitev je padla. V dneh, ko je vsa Evropa čakala, kaj se bo izcimilo iz slovensko-hrvaškega spora, so južni sosedje obudili spomin na buzetski statut, ki je, podobno kot zdaj arbitražni tribunal, že davnega 1435. leta določil velike meje malemu človeku. Kajti ta je že pred več kot pol tisočletja poznal tudi velike probleme. A le, če so ga dobili, ko je kradel, goljufal, varal in lagal. Kar se do danes ni spremenilo ... Statut je začel veljati v trenutku, ko so prestopnika ujeli. Uboju ali posilstvu je sledilo sekanje glav. In to niti ne v prenesenem pomenu.

Če je v davnih časih v Buzetu, danes mestecu ob schengenski meji, uradnik sestavil lažne dokumente, so roko, ki je zagrešila kaznivo dejanje, kaznovali s – sekiro. Če je mali meščan preklinjal, ga je grda »poganska« navada stala trikratno neprostovoljno kopanje v izvoru svetega Ivana. Slabe navade pri Svetem Ivanu se »kaznujejo« še danes. Le da na human način: zaračunavajo jih. A kavi v tej »konobi«, gostišču, se človek pač težko – prostovoljno upre.

Buzetski statut je imel tudi manjšo napako: ni zagotavljal enakosti spolov. Če je varal moški, se ni zgodilo nič; če je varala ženska, je izgubila vse. Če je statut v tem oziru ščitil moško strast, pa je toliko bolj preganjal druge vrste strasti malih ljudi. Na primer: prepovedoval je širiti laži in izmišljotine o someščanih. Če krojač obleke ni sešil v razumnem roku, je imel opraviti s statutom. Bali so se ga tudi trgovci, ki so se radi – nikoli v lastno škodo – ušteli pri tehtanju, in mesarji, ki so strankam »nehote« podtaknili kakšen bolj masten kos in ga, kot se za tak kos spodobi, mastno zaračunali …

Buzetski statut južni sosedje še danes imenujejo »mater malega človeka«. Zanimivo bo čez pol tisočletja brati, kakšen vzdevek si bo prislužila zgodovinska arbitraža iz davnega 29. junija leta Guillaumovega 2017: mati malih narodov ali botra sprtih nacij?