Dobro jutro: Na zrnu graha

Rad bi mu sporočil, da nobena ne bo imela priložnosti dozoreti do konca, ker jih bom že prej vse izluščil. Niti ene ne bom pustil, da bi ob poletnih ali jesenskih nalivih pred domačimi vrati čakal kraljično in s trdim zrnom graha preizkušal, ali je primernega stanu za življenje z menoj.

Svojo sem že našel, še zdaj spi ob meni in ves ta čas mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi ji bil kdaj podstavil grahovo zrno.

Ker v resnici že živiva na zrnu graha. Včasih naju precej tišči, potem nekam izgine in ga dolgo ni; ko pa se že zdi, da se je izgubilo, pa je spet nenadoma tu. Nisva ga prav vesela, ko se pojavi.

Zato pa sva toliko bolj vesela, ko se nama oni stroki na grahovih stebelcih na vrtu začnejo napihovati, ker so jih od znotraj začela tiščati debeleča se zrnca, ki prinašajo obdobje kraljevskega življenja. Šele takrat razumem Andersena, zakaj je povezal grah in kraljično. Če bi jaz napisal nadaljevanje o grahu, bi ono zrno izpod kraljičinih žimnic skrbno shranili čez zimo in ga spomladi previdno zagrebli v rodovitno zemljo, pa nestrpno pričakovali topel maj ali junij, ko so prva zrnca dovolj okrogla, da zadišijo v juhi, da se razkotalijo po rižoti, da s svojim nežnim okusom obogatijo kakršnokoli že solato ... Kraljična bi z obilnim pridelkom pretlačenega graha že naslednje poletje hranila svojo hčer in sina. Zviti tašči, ki ji je bila podtaknila ono zrno pod žimnice, pa bi tako ali tako bila hvaležna, da je ostala na gradu. Sam bi poskušal najti pretvezo, s katero bi prišel do njihove grajske mize, da bi se še sam naužil grahove dobrote ... Pa kaj bi se tja silil! Takoj zdaj grem na vrt. Stroki graha so polni in čvrsti – in to je dovolj za današnje kraljevsko življenje.