Dobro jutro: »Naj traja«

Sem na tiskovni konferenci zmagovalne evropske košarkarske reprezentance, zdi se, da so tam vsi športni novinarji, vse kamere in radijske postaje, ki jih premore Slovenija. Vsi želijo eno, ekskluzivno izjavo junakov, ki so dvignili na noge nacijo, ki se tako rada deli, in jo povezali v eno. Jaz sem tam zato, da za Sobotno prilogo govorim z Goranom Dragićem. Za to seveda potrebuješ več kot štiri minute. Kar je, se z grozo zavem v tem navalu novinarskih hiš, kolegov in kolegic, tv-kamer in fotoreporterjev, utopija.

Goran Dragić že na začetku pove, da ni spal tri noči, da je srečen, a zelo utrujen, ampak nas to ne sme zanimati. Novinarji se v grozdih zgrinjamo okrog njega, brez dvoma najbolj iskane športne zvezde v Evropi, in poskušamo odgrizniti vsak svoj kos. Vdam se – in si dovolim privilegij, da svojega nesojenega sogovornika opazujem, kako po zmagovitem prvenstvu in po evforični noči na Kongresnem trgu zbrano, prijazno odgovarja na vprašanja, ki se raztezajo od športa, družine, narodne zavesti pa do križa, ki ga nosi okrog vratu. »Zapisali smo eno najlepših športnih zgodb,« pravi in njegov obraz kljub utrujenosti žari. »In naj to traja v medijih. Naj se nekaj časa za spremembo piše tudi o pozitivnih stvareh in naj ta občutek traja.«

In to je tisto, kar nam je prinesel finale evropskega prvenstva. Občutek, da je mogoče, namesto tistega, ah, saj ne bo šlo, saj ne zmoremo, premajhni smo. Mogoče je res tista najbolj ključna stvar, kot je zapisal Boštjan Videmšek, da »smo dobili − direktno v obraz, in to s polno silo − lekcijo o zmagovanju«. Vsak narod potrebuje svoje junake, da preživi kot narod. Mi smo nagnjeni k temu, da jih strmoglavljamo s piedestala, tokrat je drugače. Mladinski film Borisa Petkovića Košarkar naj bo je prišel ob pravem času: otroci derejo v kino in v košarkarske klube; Dragić, Dončić, Prepelič, Randolph so novi junaki. Naj traja.