Dobro jutro: Narava za doma

Ko lagodno listam časopis, se v snopu nenadne sončne svetlobe nekaj zabliska. Kot sveža srebrna nit, iz katere bo zlatar zdaj zdaj začel plesti drobceno verižico za spogledljivo dekle. Pajčevine so ena tistih umetnin narave, ki me navdušujejo od malega. Pajčevine v hladnem pomladnem jutru, ko na mreži trepetajo biserne kaplje, ki se vsujejo med travo, ko prilomasti gospodar pajek. Ali goste mreže jesenskih pajčevin, ki jih osmeronogi ribiči množično razpnejo med nizkimi grmi in čakajo na plen za zimske zaloge.

Toda pajčevina v »bohkovem kotu« žali boga, so bile prepričane stare varuhinje ognjišč. Postjamska bivalna kultura je naravi v sobanah izrazito nenaklonjena. Razen v primerih, ko se divjina pusti udomačiti in ji lahko ukazujemo. Mačka, ki prede v kotu in spoštuje hišni red; monstera, ki se namesto deset metrov na dolgo raztegne ob premajhnem oknu za dva lista na leto; zlata ribica v stekleni buči; kanarček v kletki; kaktus iz mehiške puščave, ki vse življenje ostane nepomemben pritlikav ježevec, samo od daleč podoben mogočnim in v svojem naravnem okolju smrtno nevarnim sorodnikom.

Domorodni pajki, s simpatično suho južino vred, so nezaželeni gostje, ki jih gospodinje nenehno izganjajo. Samo še tu in tam na podstrešjih, če lastniki niso preveč redoljubni, ali v kakšni stari kamniti kleti, z obokanim stropom in temačnimi koti, se lahko nastanijo za stalno. To pomeni kvečjemu za leto ali dve, toliko živi večina od skoraj 700 vrst pajkov v Sloveniji. Ko gledam pajčevino, ki se pne od posušenega šopka rmana do »oltarčka« s spominki na hladilniku, po radiu govorijo o poslovnem inkubatorju. V teh časih, ko se vedno več ljudi ogreva za ekološke pripomočke, bi pajke lahko prodajali namesto strupov proti mrčesu; najbolj mojstrski lahko iz svilene niti spletejo mrežo s 1500 križišči. In na vsakem muho, komarja ali mušico čaka smrt. Ekološka, ne iz tovarne insekticidov.