Dobro jutro: Ne vemo

Pred kratkim sem zasledil reportažo o Francozinji, ki je zbolela za rakom. Potem ko je brez uspeha obredla številne pariške specialiste, se je odločila za ajurvedo, se vkrcala na letalo za Indijo in po nekaj mesecih pogovorov in uživanja najrazličnejših pripravkov ozdravela.

Brez skrbi, tu ne bom grmel proti klasični zahodni medicini in propagiral »alternativnih« načinov zdravljenja, verjetno imata oba principa svoje dobre in slabe plati, in če bi bila pot v Indijo dovolj, da bi vsakdo ozdravel, bi to bilo kar idilično. Kar je bilo pri zadevi zanimivo, je bila odločitev francoskega zdravnika, da razišče »čudežno« ozdravitev in da se je tudi sam podal v Indijo. Bolj kot psihološki tretma so ga zanimala zdravila, zato si je nabral veliko takšnih in drugačnih stekleničk z različnimi zvarki, da bi jih doma v laboratoriju proučil.

Indijci so ga sicer opozarjali, da so tudi sami že naredili številne analize, vendar brez uspeha. Seveda ne gre za kakšno posebno magijo, temveč zgolj za to, da pripravek deluje samo v pravilnem doziranju različnih tvarin. Te same po sebi nimajo posebnega učinka, če pa jih kombiniramo v pravilnem razmerju, se njihova učinkovitost presenetljivo poveča. Kakšen je bil epilog v reportaži niso razkrili, morda francoski zdravnik še zdaj neutrudno proučuje stekleničke.

Vsekakor je bila zgodba poučna v smislu, da celota ni zgolj vsota sestavnih delov, to pa velja za vse stvari v življenju. Na Zahodu se zelo trudimo razvozlati vse skrivnosti, vendar nam zadeve ne gredo najbolje od rok. Pravzaprav ne vemo večine stvari, prepričani nismo niti o nastanku vesolja, življenja na Zemlji, tudi večine bolj zapletenih bolezni ne znamo ozdraviti. Zato bi bilo včasih prav dobrodošlo, če bi naši vrli znanstveniki uporabili preprosto besedno zvezo – ne vemo. In poskušati pomagati s sredstvi, ki so nerazložljiva.