Dobro jutro: Nepozebnik

Ne menjujejo se le dan in noč, temina ogolelega drevja in sivina počivajočih polj, črna noč in belo zasneženi dan ... V takšni puščobnosti si mora vsak sam poiskati celotno mavrico. Ker je brez vseh njenih barv življenje siromašno, vsak odtenek barvne perjanice pa je v zimskem času vreden za celo paleto spomladi razcvetelega travnika ali vrta, za celotno pastelno oblačilo jesenskega gozda.

Kot bi začutile našo barvno lakoto, se nam ob pravem času začnejo razdajati nekatere rastline, ki prav zaradi tega v življenju posameznika dobijo posebno mesto. Ko domačijski cvetovi iz pravljic, kot so zvončki, trobentice, vijolice ali leska, šele globoko v sebi mešajo barve za razkazovanje svojega odtenka, se prav ponižno in sladkasto vonjajoči cvetovi nepozebnika že razdajajo, ne glede na sneg, mraz ali do kosti rezajoči veter. V cofke nabrani cvetni lističi na golih vejicah se odpirajo v več barvah in v vsaki še v številnih pomirjajočih odtenkih. Zdaj ob pogledu nanje sploh ne pomislimo, da nam z barvo cveta že tudi namigujejo, v kateri žarek mavrice si bodo s svojimi listi pobarvali jesenski plašč.

Zdaj je treba vpijati rumeno barvo cvetov najpogostejših, rdečo nekoliko redkejših ali oranžno vse bolj priljubljenih. Nepozebnik je zdravilna rastlina severnoameriških Indijancev, a v naših zimah je zdravilna že njegova barva sama. Znamenita Jelena de Belder Kovačič nam je vzgojila pomirjajočega bakreno oranžnega, ki je dobil njeno ime. In preprosta gospa z izjemnim občutkom za naravo nam je postala utelešena ljubezen do nepozebnikov. Kdor vsebinsko posvoji njihovo zelo izpovedno ime, se bo znal ob najhujših vetrovih kot njihov cvet stisniti v preživitveno kroglico in se spet razcveteti celo v zaledenelem svetu, ko se bodo viharji utrudili. In tudi kot Jelena nekega poletnega dne mirno odplavati od obale lastnega življenja – v barve nepozebnikov.