Dobro jutro: Neprecenljivo

S to mamljivo ponudbo je bila zadeva zaključena. Malce je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da prvi vtisi o Ksamilu niso bili ravno vrhunski, saj se je v vodičih precej opevano mesece na jugu Albanije izkazalo za le še eno jadransko različico brezglavo zgrajenega turističnega središča in prenatrpanih plaž. A odločilna je bila simpatična prepričljivost gospe, ki naju je pozdravila ob vhodu v prvi kamp, ki sva ga zagledala pred seboj.

Samo sedem evrov, »ker imata tako majhen šotor«, je bila sicer ugodna ponudba, a v deželi orlov, kjer lahko kampiraš tudi za nič evrov, čisto običajna cena. Tudi ledeno kavo dobiš v vsaki kavarni za drobiž.

A gospa Julinda, čeprav brez diplome iz psihologije, gotovo zna prebrati želje gostom iz oči. Pri tem ji verjetno precej pomaga, da je več let preživela na grškem Krfu, kjer se je dodobra poučila o tem, kaj si želijo in kaj potrebujejo zahodni turisti. V devetdesetih letih, ko je emigrirala skoraj tretjina prebivalcev Albanije, jo je tudi ona takoj po končanem šolanju ucvrla čez mejo, njen mož, desna roka pri upravljanju kampa, pa je šel za gastarbajterja v Nemčijo. Pred leti sta se pridružila velikemu povratnemu toku v domovino, da bi si po padcu diktature v deželi novih podjetniških priložnosti v turizmu ustvarila uspešen družinski posel.

Začela sta z malim, na veliko tu pač lahko začnejo le mafijci. A s podjetnostjo, ki ju bo gotovo še daleč pripeljala. Kamp gospe Julinde v Ksamilu ima namreč poleg tako čistih stranišč in tušev, da bi človek lahko jedel s tal (kar bi težko trdila za domačo kopalnico), nekaj, kar nima, upam si trditi, noben drug kamp na svetu: izvezena držala za rezervne zavitke toaletnega papirja. Ki prav zares odtehtajo dejstvo, da lokacija kampa ni bog ve kaj, saj ni ob morju, parcele pa so tako majhne, da se gostje dobro seznanijo z intimnim življenjem sosedov.

Da o prepričevalni moči ledene kave ne govorimo.