Dobro jutro: Palačinke

Skoraj na koncu polotoka Pelješac, od koder je verjetno najlepši pogled na starodavno Korčulo, ki čepi na drugi strani Pelješkega kanala, stoji Konoba Zamošće. Nekoč skromna hiša s teraso je sčasoma narasla kot kvašeno testo, dobila nova nadstropja in številne prizidke. Tako je danes skoraj kot nekakšna graščina. Ne prav lepa, a kljub temu kot drugi dom za številne stare goste, ki se vračajo iz leta v leto.

Težko bi rekel, da v konobi dobite najboljšo hrano v Dalmaciji – čeprav je res, da pripravljajo vrhunske polnjene paprike –, a dejstvo je, da se je v zadnjih desetletjih za njenimi mizami zvrstilo že kar nekaj generacij lačnih surfarjev, ki jih v poletnih mesecih izmuči med Korčulo in Pelješac stisnjeni in zato še močnejši maestral.

Če Jerkova, tako je ime lastniku, konoba na prvi pogled morda ni nič posebnega, ji vsaj po nečem ni para daleč naokoli. Vsak gost, tudi če ne naroči kraljevskega kosila ali večerje, brezplačno dobi tudi eno ali dve palačinki, tako za povrhu. To so preproste, prav malo jajčne, a tanke in ravno prav mehke palačinke. Včasih napolnjene z domačo marmelado, spet drugič, kot pač nanese, s čokolado, tako da je prvi grižljaj vedno presenečenje. Kot smetana na torti so za nameček posute z navadnim sladkorjem, kar je morda nenavadno, v resnici pa ob prijetnem škripanju pod zobmi drobna zrnca dajo palačinki prav poseben okus.

Ko smo se zbrani ob velikem omizju ob letošnji zadnji večerji po sladkih grižljajih poslavljali, smo povprašali Jerka, ali ve, koliko palačink sploh spečejo. Brez običajnega »Eee …«, ki si ga ponavadi vzame kot čas za premislek, preden odgovori, je izstrelil kot iz topa: »Vsak dan 150. Že dobrih trideset let!«

Osupli smo takoj začeli računati in ohlapno upoštevali, da je konoba dobro obiskana vsaj dva meseca v letu. Prišli smo do presenetljive številke: v treh desetletjih so spekli – nekaj kosov gor ali dol – najmanj 270.000 palačink … Hvala, Jerko, se vidimo prihodnje leto.