Dobro jutro: Pika Nogavička

Preživeli smo še en otroški rojstni dan. Preživeli zato, ker so se otroške rojstnodnevne zabave iz popoldanskega druženja s tremi prijateljicami, ki so bile zadovoljne s skodelico bele kave in kosom domače vanilijeve torte, prelevile v množične žurke v kinu, na bazenu ali telovadnici. Milim otroškim pogledom, s katerimi moledujejo za vsakega povabljenca, se seveda ne morem upreti. Tako je vedno povabljenih najmanj deset otrok, in ker so samo naši trije, se številka v resnici vrti okoli petnajst. Kam naj jih damo?

Tokrat smo sončno popoldne preživeli v mračnem prostoru igrišča za bovling. Od vseh možnih lokacij mi je ta najmanj ljuba in do zdaj se mi ji je nekako uspelo izogniti. Zato se mi sanjalo ni, kako otroci radi mečejo te krogle. Kako samozavestni, odločni in uspešni so pri tem. Pa tudi – bojeviti. Petletnica se je bila pripravljena vsakič znova zoperstaviti množici devetletnih fantov zaradi krogel, ki so jih – po njenem prepričanju krivično – jemali z njene steze. Punčka, ki se je morala boriti za svoje mesto v družini, se neustrašno spopada tudi z drugimi nasprotniki. Postala je tako rekoč družinska Pika Nogavička. Problem je le, da je junakinja Astrid Lindgren domišljijski lik, ki bi se v resničnem svetu verjetno težko zoperstavila starejšim fantom. Zato nikoli ne vem, ali naj ji pustim, da svoje bitke bojuje sama, ali naj jo pri tem ustavljam.

Na srečo so otroški rojstni dnevi samo enkrat na leto. In medtem ko se jaz na ta dan spominjam vsakega trenutka posebej, od prihoda v porodnišnico do takrat, ko je mala in zaspana štruca pristala v mojem naročju, nato pa preletim še vsakoletne mejnike, otrok živi tukaj in zdaj. Zanj je rojstni dan vsakič znova najlepši dan v življenju. Malo zaradi prijateljčkov in veliko zaradi daril, ki so ta dan samo njegova.