Dobro jutro: Pod orehom

Na jesenskih sprehodnih poteh nas narava prav na silo obmetava z vsem, kar je brez naše pomoči in vmešavanja pridelala skozi leto. Med pohojenimi kostanji na cesti skozi gozd si želim spoznati nerodo, ki se pred prvimi ježicami ni ustavila in iz njih ni iztisnila bleščeče rjavih semen mogočnega drevesa, ampak je preprosto prezrla ta jesenski nasmeh narave in ga pohodila. Kakor bi detektivsko iskal njene sledi, zagledan v tla, dobim opomin od zgoraj: na ramo mi pade kostanj, ki je zapustil brata v še ne povsem zrelem domu zgoraj na drevesu in mi priletel sem dol povedat, da bi rad šel z menoj in kuhan ali pečen potešil lakoto, da bom pozabil na radovednost, kdo je njegove brate nemarno pomendral.

Malo naprej se mi pred nogami znajde oreh s še črnimi mehkimi ostanki svoje dozorele jesenske suknje. Nad njim na pobočju pa med počrnelimi listi še nebroj drugih, da jih komaj nekaj natlačim v oba žepa, kjer delajo družbo že nabranim kostanjem. Posedem med ostale in iz otroštva navajeno stisnem trdo lupino med zobe, da popusti in lahko iz skrivenčene skledice s težavo izluščim prvo polovico jedrca. Potem naslednjo in že prehrustnem naslednjega izmed listja. Razpoči se mi jih še za veliko pest ali dve, medtem ko sedim med tistim mokrim listjem in redko travo prav blizu svetlo sivega debla.

Tema me najde tam, in če bi imel mačje oči, me ne bi tako zlahka spodila domov. Po poti pa se mi vrneta misel in razum. Pa ju ne pustim, da bi zabredla v modrovanje, kako mi bodo použiti orehi zbistrili spomin, ali so mi sprostili kaj hormona sreče, bodo pomagali preprečiti kak strdek v ostarelih žilah. Ne dovolim, da bi šla iz kostanjevine v mislih delat vinske sode ali iz orehovine rezbarit razgaljeno žensko. Silim ju, da mi povesta, kam sta se bila skrila, ko doli pod orehom nisem nič mislil, se nič spraševal, nič razglabljal, ampak samo stiskal luščine in mlel orehova jedrca, ne da bi se vsega tega v glavi sploh zavedal. Ta mir, to nezavedno blaženost, to ju silim, da mi pustita imeti.