Dobro jutro: Pogum

Zdaj, ko se vse tehnološko hitro spreminja, se hočemo bolj kot kdaj prej držati preverjenih poti.

Objavljeno
09. oktober 2016 20.05
shutt*obup
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Poguma ni več. Vsaj filozofinja Cynthia Fleury, s katero sva se pred kratkim srečali v Parizu, se je podpisala pod knjigo Konec poguma, La fin du courage. Kot razmišlja, nastopi v vsakem obdobju trenutek, ko melanholija prežene navdušenje in strah izpodrine pogum. A ni to samo družbeno res, ne drži le za postarane demokracije, ampak se vsak posameznik sooča s preizkušnjami, ko se lahko premočrtni pogum upogne v oportunistično plašnost. Pogumnež nenadoma izgubi svojo življenjsko strast …

Toda danes je izguba poguma še toliko izrazitejša, pravi Francozinja. Treba se je samo ozreti naokoli: politično, medijsko, socialno, kulturno in še kako se kaže razgledati, da bi videli, kakšni strahopetci smo postali. V času, ko toliko govorimo, kako radi se izzivamo v »coni neudobja«, se vse težje podajamo v neznano. Zdaj, ko se vse tehnološko hitro spreminja, se hočemo bolj kot kdaj prej držati preverjenih poti. Kričimo proti neoliberalizmu, obenem pa se vsega, kar ta prinaša in odnaša, krčevito oklepamo, kot da gre za življenje – iz preverjenega ugodja.

Pogum ni samo eden, ampak jih je več, veliko. A za vsemi oblikami, recimo za političnim pogumom, stoji vedno osebna morala, moralna smelost. Osebni pogum je nujen – čeprav so resnični pogumneži navadno osamljeni samohodci –, da bi lahko etika postala tudi veličastna kolektivna katedrala. Kako povrniti pogum v času, ko se zdi, da padamo v kremplje lastne nemoči? Kako ga negovati? Najprej je treba, pravi Francozinja, ustaviti padec, potem si kaže povrniti vitalnost in predvsem je notranjo moč nujno iskati tam, kjer jo je mogoče najti. Vsaj globoko v sebi vsakdo ve, kaj je njegova sila …

Pogumni prihajajo, po Louisu Aragonu, vedno tja, kjer so tujci. Ni jih strah, ampak so mladostno radovedni in vznemirjeni. Vedo, da je človek neznan popotnik; in zato je življenje čudovito.

Pa kako je mogoče, da nam ni več mar za pogum!?