Dobro jutro: Polagalci rok

Ko je na svojem desnem kolenu začutila roko poleg sebe sedečega gospoda, je bila prepričana, da je bilo po nesreči. Bil je resen gospod na funkciji. Supervizor na vrhuncu kariere. Nekaj njemu podobnih se je moralo v teh dneh iz istega »ponesrečenega« razloga – polaganja rok – sicer posloviti od Downing Streeta.

Poleg nje ga je posedlo naključje. Prišel je, da bi predstavil nadzor nad javno porabo. Zamujal je in sedel na prvi prosti sedež – za mizo za medije, prekrito z zelenim damastom vse do tal. Nasproti sedeče občinstvo si ni moglo predstavljati drame, ki se je zgodila na oni strani zelene »zavese«. V zasnovi si je gospod pogladil hlačnice. Najbrž trema pred nastopom, si je rekla, ko se je njegov mezinec zapletel v gubo njenih hlač tik kolena. Ni minilo pet sekund, kar je zaplet prešel v vrh: roka je začela opogumljeno raziskovati širši »teren« in – kakšen razplet! – našla pristan na njenem kolenu. Dileme ni bilo več. Nadzorni je neizpodbitno izgubil edino orodje, zaradi katerega je bil tam: nadzor. Čemur je sledil dramatičen konec, v katerem ni gospod zapustil »terena«, ampak – »teren« njega …

»Teren« se v teh dneh dogaja tudi britanski politiki. Fallon, Green, Garnier … so le trije padli heroji lastne zablode, po kateri je na vrhuncu kariere vse dovoljeno in vse »naše« – skupaj s koščenimi ali zaobljenimi ženskimi koleni in s ploskimi ali izbočenimi zadnjicami … Malo je žensk brez te izkušnje. Najbrž zato, ker je veliko moških s sindromom polaganja rok. Njegovo bistvo ni toliko v dejanju kot v interpretaciji: kdaj se zapeljevanje sprevrže v nadlegovanje? Ponavadi kadar ga izvaja – »nadležni« organ.

Ne spomnim se, da bi naše babice tožile o nadlegovanju. Kvečjemu so jih zapeljevali. Nadlegovalci so se pojavili, ko je prva ženska šla služit. Ko je trčila ob nadrejenega. Do takrat ji celo inštrukcije sosedovega sina o pravih položajih pri košnji niso bile zoprne. Kakšno nadlegovanje neki! Bile so eno samo zapeljevanje …