Tiskane izdaje
Poletje v Ljubljani je nekaj posebnega. Ulice zafrfotajo od lahnih poletnih kril, kavarne vrvijo od ljudi s srečnimi obrazi, glasba na vsakem vogalu, v zraku je nekaj neobveznega, sproščenega. Kot da se je napetost razblinila, morda se ni, a se tako zdi, in treba je zgrabiti dan. Na Kongresnem trgu se je z Orffovo kantato Carmina Burana katalonske skupine La Fura dels Baus odprl Festival Ljubljana. Mestno jedro je zažarelo v presunljivih podobah, mogočni glasbi, kozmopolitskem duhu. Vsi, ki so bili tam, govorijo o presežku, o občutjih čiste izkušnje lepote, o povezanosti in hvaležnosti do nastopajočih.
Vsak festival je praznovanje, so me naučili, ko sem spremljala slovenska gledališča na orjaških festivalih Latinske Amerike. In tudi letošnje poletje bo praznovanje glasbe, gledališča, plesa, poezije in vina. Glas latvijske mezzosopranistke Eline Garanče v Cankarjevem domu, na Kongresnem trgu koncert partizanskih pesmi, z glasovi in melodijami več sto glasbenikov, ki jih je pod rdečo zvezdo povezala Svetlana Makarovič. Že noč zatem središče mesta preplavlja Festival Urbane kulture z Booka Shades in Icon, »urbano doživetje, pisano na kožo digitaliziranemu 'nomadu'«, ki bo tudi s sobotno eklektično berlinsko zasedbo Jazzanova na Kongresni trg prinesel novo vibracijo.
Ja, poletje v Ljubljani je vznemirljivo že zato, ker je lepo opazovati, kako Ljubljana hitro menja obleke, podobe, zvoke, vonje; kako hitro se preobleče v novo zgodbo. Kako gibko lahko, če hoče, poveže nasprotja, različne zvrsti, različnosti nasploh. Bodi to, kar si, in pusti drugim, da so, kar so. V trenutku zamaknjenosti v glasbi svet postane, vsaj za uro, dve, tak, kakršen bi moral biti. Ljudje iz različnih svetov, različnih nazorov, pedigrejev, narodnosti, povezani v eno zgodbo, nasmejani obrazi, pozibavajoča telesa, uglašena na beat. Umetnost je še edina stična točka, edini varni prostor, edini prostor za srečanja brez predsodkov.
