Tiskane izdaje
Slišati je klišejsko res: blagodejni postoji so nujni, ključni za milobnost življenja, zato da bi lahko tekli naprej. Tekli umirjeno, ker pač pravimo, da življenje teče, ne pa se noč in dan zadihano pehali. Počakati kaže vedno znova, ne le čakati na vikend ali nestrpno na »zasluženi« dopust ...
A po študiji YouGov, ki so jo pred dnevi omenjali v Le Mondu, mnogi nikoli ne izprežejo in si ne oddahnejo, kajti na Zahodu sta slaba vest, celo strah zaradi dopusta menda velika. Tako ali drugače profesionalno negotovi in v krču se – v utemeljeni ali namišljeni sodobni podivjanosti – premnogi bojijo, da bi, če bi si dopustili dopust, morda prelomno tvegali odpust.
Zato, recimo, le 62 odstotkov Francozov izkoristi vse dneve v letu, namenjene oddihu, medtem ko si Angleži in Nemci v nekoliko večjem deležu – 75 oziroma 71 odstotkov – odškrnejo, kar si je razviti svet priboril v civilizacijskem potu. Hkrati je popoln izkoristek letnega dopusta samoumeven za komajda štiri od desetih Avstralcev in za približno toliko Američanov … Bojijo se predahniti, zato da se jim življenje morda ne bi (še bolj) postavilo na glavo. In največ je vedno v glavi, v mučeniškem delavčevem ali izkoriščevalskem delodajalčevem odnosu: in tako mogoče tudi krivdno dojemanje dopusta …
Upočasnitve so nujne: za zdravje – kakor so v povojnem postavljanju na noge tudi pri nas družbeno spodbujali na počitniško sonce v potrošnjo; za poklicno vnemo, ustvarjalnost, bujne ideje ... – kajti v delovno ozaveščenih in občutljivih okoljih je močno zavedanje, da samo zadovoljni, spočiti, profesionalno izpolnjeni in veseli ljudje radi dajejo vse od sebe. Slišati je, da v še bolj tankočutno podjetnih sredinah, ne le akademskih in cerkvenih, vse bolj dopuščajo kreativna sobotna leta … Zveni klišejsko: a človek se mora redno redefinirati, da bi spet znal definirati, se umikati, da bi lahko premikal – po svoje, kot zmore, naprej.
