Dobro jutro: Pričakovanje

Zdaj ko se po Halozah pase veliko ovac, si tudi za naše korantije lahko privoščiva njihove kože

Objavljeno
22. januar 2016 22.37
Franc Milošič
Franc Milošič
Nasmolil sem dolgo nacefrano špago in čutil, kako me postrani pogleduje pri opravilu. Sam pa je z orjaškimi škarjami obrezoval nekam površno strojeno kožo ovce, ki se je še pred tedni pasla na enem od haloških pobočij. Nerodno je potisnil dva pravokotnika usnja, da sta telebnila z mize in se je tisti z izrezanimi luknjami za oči tako smešno postavil postrani, kakor da bi buljil prav vame.

Ko sem jima pozneje po robovih z luknjačem »krasil« navpični liniji in skozi luknjice napeljeval in trdno zategoval ono nasmoljeno špago, je nastajala posebna ploščata kapa, ki se bo na glavo poveznila, kakor bi od zgoraj nanjo spustili stisnjen pisker do vratu. Mojster pa je vzel strašljivo veliko iglo in s posebno debelim sukancem začel šivati razrezane kože. Kakor da sta se najini razmišljanji uglasili: Zdaj ko se po Halozah pase veliko ovac, si tudi za naše korantije lahko privoščiva njihove kože. Še pred desetletji smo tako šivali samo zajčje, ki smo jih na silo sušili pribite na zunanjo stran lesenih svisli.

Priznam, da sva nekoliko posodobila haloško korantijo. A volovske rogove sva dolgo iskala; staknil jih je nekje v hrvaškem Zagorju, in to kar dva para, ker sta kar na domačiji končala življenje oba utrujena vola. Najmanj mi je bilo jasno, kako jih bova pritrdila na vrh kape. Ko sem kot pobič delal svoje prve skromne korantije, sem z žico privezoval lesene palice; tokrat pa bom končno imel volovsko rogovje. Živalsko, kot se za to masko sposodobi. Sivkasto in nemarno skodrano kožo, da ne bom videti, kot bi prišel iz kemične čistilnice. Pa domačega kovača zvonce, ki bodo ropotali, ne zvončkljali. Skoraj leto dni sem na vseh vožnjah buljil na cesto pred seboj, dokler nisem naletel na ježa, ki ponoči ni mogel uiti hitrim kolesom malomarnega šoferja – na žilavo leseno palico sem si njegovo kožo pritrdil že enkrat jeseni. Pletene dokolenke bodo zelene, gojzarje iz trdega usnja sem našel na bolšjaku. Do svečnice si bova z mojstrom utrdila noge in ramena. Potem pa, gospe in dekleta, pripravite rute, robčke ...!