Tiskane izdaje
V opisu del in nalog mi piše, da moram biti v službenem času tudi politični analitik. Priznati pa moram, da imam z nekaterimi temeljni političnimi koncepti težave. Čisto mogoče je, da nalogi političnega analitika nisem dorasel. Kam merim? Slišim, da referendum o drugem tiru ni uspel. Trditve ne razumem.
Prvi referendum, na katerem sem imel volilno pravico, me je spraševal, ali se strinjam, da bi prebivalce Ljubljane s samoprispevkom za novo čistilno napravo dodatno obdavčili. Odlično sem se počutil, ker sem leta 1986 na glasovnici lahko obkrožil »proti«. Zdelo se mi je, da nisem le proti novemu davku, ampak sem s takšnim glasovanjem sporočil, da me moti še nekaj malenkosti, ki so pomembne za našo družbeno-politično stvarnost. Tiste nedelje je proti glasovala večina in zdelo se mi je, da gre za prelepo manifestacijo volje ljudstva. Časopisi pa so jeseni leta 1986 v en glas razglabljali, da referendum ni uspel. Sam sem še danes prepričan, da je bil referendum, na katerem so davčni zavezanci prvič s pomembno večino glasovali proti samoprispevku, uspešen. Da se razumemo - po mojem mnenju so bili uspešni tudi vsi tisti referendumi za samoprispevke, na katerih je prebivalstvo sklenilo, da bi financirali nov vrtec, prizidek šole ali cestni asfalt.
Naj bom jasnejši: vsak referendum, ki se ga udeleži dovolj ljudi, da je referendum veljaven, je uspel. In ker slovenski pravni red ne določa, da je referendum veljaven le, če se ga udeleži določen odstotek volilnih upravičencev, so bili do zdaj v Sloveniji veljavni vsi referendumi. Brez izjeme. Ker so bili veljavni, so bili vsi po vrsti tudi uspešni.
Od kod torej trditev, da zadnji referendum ni uspel? Leta 1986 sem poanto trditve, da referendum ni uspel, za silo razumel - socialistična zveza delovnega ljudstva nam je sporočala, da smo se odločili narobe. Kdo danes določa, kaj je objektivno prav?
