Dobro jutro: Rock'n'roll pirati

Glasba je bila moja prva ljubezen in bo moja zadnja ljubezen; v teh težkih časih mi je v oporo samo glasba. Tako je leta 1976 zapel John Miles. Glasbi se je zahvaljevala Abba, o glasbi kot najboljši prijateljici je repal Eminem. A najboljšo upodobitev glasbe, ki povezuje ljudi in spreminja sisteme, ponuja film Rock'n'roll pirati. Tega se je še posebej vredno spomniti v letu, ko umirajo njeni največji velikani.

Šestdeseta leta 20. stoletja so bila med najplodnejšimi glasbenimi obdobji. Za njimi niso zaostajala niti sedemdeseta, ki se jih številni glasbeniki, kot pravijo, nekako ne spomnijo. Tudi osemdeseta veljajo za kultna. In verjetno mnogi prisegajo na devetdeseta in na vse, kar je nastalo po prelomu tisočletja.

A šestdeseta so bila vendarle nekaj posebnega. Rodil se je rock'n'roll, ki pa ga na radijskih postajah v Veliki Britaniji – na primer na BBC – niso predvajali. Namenili so mu le okoli 45 minut na dan. Kljub temu so poslušalci glasbo, ki je v očeh oblastnikov veljala za dekadentno, tako vzljubili, da so jo želeli poslušati ves dan.

Priložnost so izkoristile ladje, zasidrane v mednarodnih vodah. Popularno glasbo so predvajale 24 ur na dan. Pirati so britanski oblasti šli tako v nos, da so jih prepovedali, češ da je njihovo oddajanje glasbe v eter tveganje za pomorski promet. Pirati – vsaj tisti v filmu iz leta 2009 – se niso vdali. Odsidrali so zarjavelo barkačo, da bi odpluli drugam. A ladja ni vzdržala in je potonila z vsemi dragocenimi longplejkami na krovu. Doba piratskih radiev – tako film – se je s tem končala, a uporniški duh didžejev je zaznamoval številne prihodnje generacije. Čeprav rock danes legalno predvajajo številne glasbene postaje, bi svet bolj kot karkoli potreboval piratske ladje in glasbo, ki povezuje ljudi in spreminja sisteme.