Dobro jutro: Sevdah

»Sevdah je ena čisto navadna turška beseda za ljubezen. V jeziku južnih Slovanov je postala znak za umetnost pesmi.c Tako začne Damir Imamović, »kralj in revolucionar sevdaha«, svoje glasbeno potovanje v še sveži črno-zlati knjigi Sevdah. Sevdah ima sicer koren v arabski besedi sawda, ki pomeni melanholijo; ja, tako kot portugalski fado, ki se druži z besedo saudade, ki je spet enkratna mešanica nostalgije, hrepenenja, melanholije. Saudade je »ljubezen, ki ostane, ko ljubljene osebe že dolgo ni več«. Sevdah je ljubezen, ki ostane, ko je oseba morda še tu, a je ni več ob tebi.

Z Damirjem sediva na terasi kavarne in hotela Evropa, ki odpira pogled na Baščaršijo, in govoriva o zgodbah, poeziji in zgodovini, ki se ohranja s sevdalinkami. Ali lahko nekdo, ki ni odrasel v Bosni razume, občuti sevdah, ga vprašam tisto, kar ga sprašujejo ves čas. Najbrž že. Sevdah je trenutek, ko lahko utišamo možgane, raztegnemo čas, vdihnemo, izdihnemo. Tako čutijo poslušalci po Evropi in ZDA, ki niso vsi odrasli na tem koncu sveta, a jih Imamovićeva glasba in interpretacija sevdalink gane na popolnoma nov način; to lahko preverimo v živo, ko z albumom Dvojka pride tudi v Kino Šiška.

A hotela sem reči nekaj drugega. Sevdah je čudna beseda, ki me preganja, boža, zasleduje, vsakič ko sem v Sarajevu. Ker to ni samo glasba, mi pravijo, to je način, kako pogledaš dekle, kako se objameš s prijateljem, način, kako ljubiš, žaluješ, hrepeniš po njej. Poznajo ga vsi narodi, le da ima druge oblike, druga imena, recimo rages mot, saudade ali sehnsucht, pri nas kot hrepenenje, pa naj bo v poeziji, v narodni pesmi ali v Kreslinovi beli različici madžarske otožne nedelje. In ja, nazadnje sem to nedoločno melanholijo začutila na nastopu Katje Šulc z albumom Kajlisajlam, uglasbeno romsko poezijo; kot krik tistih, ki niso bili slišani, a je njihov glas s svežim aranžmajem in skozi Katjine ustnice našel pot do tistih, ki ... smo slišali.